Ko sta naša člana Helena in Marjan predlagala, da bi si na naslednjem izletu ogledali objekte Rupnikove linije in se zapeljali v Poljansko dolino, nama je bila ideja takoj všeč. Tako smo se neko popoldne štirje odpeljali na oglede. Z gospo Lucijo, ki je v občini Gorenja vas - Poljane zadolžena za turizem v dolini, smo se dogovorili za kavo. Opisala in predstavila nam je, kaj si lahko ogledamo. Ko nam je pripovedovala o živahnem kulturnem življenju v dolini in povedala, da je tudi sama amaterska igralka, je odločitev padla – na spomladanski izlet gremo v Poljansko dolino. Tako smo se člani DU Log v torek, 21. maja, odpeljali na izlet. Skoraj poln avtobus upokojencev se je pripeljal na Visoko v Tavčarjev dvorec, kjer nas je v svoji opravi že čakala Meta iz Cvetja v jeseni. Prek kratkim so odprli prenovljeno kavarno v dvorcu in privoščili smo si kavico. Meta oziroma ga. Lucija je poskrbela za veselo vzdušje in nas z igro popeljala v pretekli čas. Med našimi člani si je poiskala »svojega Janeza« in ga našla v Marku. Skupaj sta odigrala odlomek iz Cvetja v jeseni. Še preden smo se poslovili od Mete, nas je z borovničkami presenetila članica Nevenka, ki je pred kratkim praznovala okrogli rojstni dan.
V Poljanah smo si ogledali rojstno hišo slovenskih podobarjev in slikarjev Šubic.  Malo naprej smo doživeli prav lep sprejem v sirarni Pustotnik, kjer so nam razkazali kmetijo in nato še sirnico. Najbolj smo  bili veseli, ko so nam v prijetnem ambientu pripravili okusno degustacijo in nam  postregli z različnimi siri, sirnimi namazi, jogurtom, domačim kruhom in hruškovim sokom. Res je bilo okusno, tako da smo si njihove izdelke kupili še za domov. Avtobus nas je odpeljal na Goli vrh na ogled Rupnikove linije. To je sistem utrdb, ki jih je začela graditi Kraljevina Jugoslavija kot obrambno črto na meji s Kraljevino Italijo. Z gradnjo so začeli že leta 1937, ime nosi po generalu Leonu Rupniku in je potekala ob celi rapalski meji. Obrambna linija ni nikoli služila svojemu namenu, saj je bila zapuščena še pred italijanskim napadom na Jugoslavijo aprila 1941.  Na grebenu Žirovskega vrha so zgradili tri velike podzemne utrdbe in več kot 500 bunkerjev, ki bi bili ključnega pomena za obrambo pred morebitnimi vdori italijanskih vojakov proti Ljubljani. 

Naša skupina je z vodičem stopila v največji ohranjeni sistem podzemne slemenske utrdbe na Slovenskem. Za obiskovalce so ga odkopali in odprli leta 2011. Sprehodili smo se po podzemni galeriji, dolgi 200 m, po rovih, ki so bili izkopani, pa nikoli dokončani, in si ogledali stalno razstavo ostankov iz časa gradnje. Dvajset najbolj zvedavih izletnikov je vodič Boris popeljal po utrdbi in 40 m visoko do vrha. Premagati smo morali 125 stopnic, proti vrhu smo plezali še po lestvah. Dobro, da smo imeli s seboj baterijske svetilke. Da smo prišli na plano, smo se na koncu morali potruditi in splezati še skozi odprtino strojničnega gnezda, ki je imela premer samo 40 cm. Vsem je uspelo, ne glede na starost ali malce večjo težo. Čestitke vsem. Po ogledu je bil čas za pozno kosilo, zato smo se odpeljali še v Žiri, kjer so nas lepo postregli. Najbolj so navdušili njihovi tradicionalni kuhani štruklji z jabolki, postreženi s cimetovo omako. Po kosilu smo se prijetno utrujeni odpeljali proti domu. Od Žirov do Loga ni bilo več daleč.

Irena L.