Lepo sončno jutro je naznanjalo, da bomo udeleženci izleta DU Dragomer - Lukovica preživeli še en lep brezskrben dan v slovenski Istri. Med vožnjo do našega slikovitega ribiškega mesta smo malce kramljali, iz premajhnih kozarčkov testirali orehovček, ki ga je čez zimo pripravila Jožica, nazdravili Ani za njen jubilej z jagodno vodko ter ji iz vseh grl zapeli: »Kol'k'r kapljic tol'ko let.« In že smo bili v Izoli. Sprehodili smo se mimo marine, ob obali popili kavico, nekateri v senci, spet drugi na že kar močnem soncu. Pešpot nas je vodila naprej mimo starega pristanišča, ki mu pravijo mandrač in je bil že v srednjem veku center Izole, in slikovitih hiš do svetilnika ter mestnega kopališča, ki je zelo lepo urejeno. Nadaljevali smo skozi staro mestno jedro do znamenite cerkve sv. Mavra iz 14. stoletja, mimo najodličnejšega spomenika v Izoli, Besenghijeve palače, ki je izjemna mojstrovina in ima rokokojsko bogato okrašeno pročelje. V palači je zdaj glasbena šola. Zraven stoji molilnica bičarjev, ki je ena najstarejših stavb iz leta 1451 in je ohranila zunanjo gotsko podobo.
Čas ni zaveznik nas, upokojencev, zato smo se poslovili od znamenitosti in se ob morju s sladoledom sprehodili nazaj do Simonovega zaliva, kjer nas je že čakal avtobus, da nas popelje proti našemu cilju. Od Kopra cesta obrobi šavrinske griče in se povzpne nad Vanganelsko dolino. Za nas se je končala v Marezigah, v deželi refoška. Tukaj nas je najbolj očaral čudovit razgled na Koprski zaliv, tako da nas je harmonikar Andrej kar težko privabil v notranjost turistične kmetije Štok, kjer nas je že čakalo kosilo. Po kosilu so po stari navadi nekateri zapeli, druge so zasrbele pete. Harmonika je vabila tudi "lepo Anko" v kolo in druščina se je zlila v eno. Ob vrnitvi se je pesem razlegala po avtobusu in grla so se umirila šele v Dragomerju. Preživeli smo še en lep dan in se odločili, da gremo na naslednji izlet 13. junija na Koroško in da ne bi bili žejni, še v Žalec na fontano piva.
Inka




