Logo MojaObčina.si
DANES
7°C
4°C
JUTRI
6°C
5°C

Inka Zdravković

Navadno se ob pripravi pogovora s posameznim igralcem Mah teatra srečam s sogovornikom  v enem od naših lokalčkov, kjer ob kavi poklepetava o vsem, kar me zanima. Ker večine med njimi ne poznam osebno, so razgovori vselej na začetku malo zadržani, a se hitro ujamemo in vsak me preseneti na svoj način. Tale razgovor z Inko pa je malce drugačen. Poznava se kar nekaj let, odkar je predsednica Društva upokojencev Dragomer Lukovica, pa tudi tesneje sodelujeva.  Obe želiva, da v  delovanje društva pridobimo čim več starejših občanov,  ki bi v njem našli možnosti za uresničevanje različnih interesov, s poudarkom na druženju.

Mnogi Inko poznate kot strastno balinarko, odlično organizatorko družabnih dogodkov, po kulinaričnih dobrotah in seveda kot članico Mah teatra. Potem, ko ji  je umrl mož, je svoj čas, energijo in znanje, nesebično poklonila svojima članoma družine in društvom, da bi  tudi na ta način lažje premostila vrzel in osebno stisko. Zapis o sebi je v pismeni obliki pripravila sama, jaz sem dodala svoja razmišljanja in ga primerno oblikovala.


Od kod prihajam in kdo pravzaprav sem?

Rojena sem v Ljubljani, kjer sem obiskovala osnovno in srednjo šolo. Otroštvo sem preživljala za Bežigradom  in v zadnjem letniku srednje tehnične šole v klubu  študentov v Ljubljani  spoznala bodočega moža. Ker sem po duši Belokranjka, od koder izvira moja mama, sem s to deželo belih brez okužila tudi svojega moža, rojenega Vrhničana. Še predno sva si ustvarila dom v Dragomerju, sva veliko prostih dni preživela v Beli krajini, ker je bilo tam na podeželju družabno življenje popolnoma drugačno od mestnega. Tam se je čas ustavil in še vedno čutim tako, ko sicer bolj poredko obiščem svoje prijatelje. V Dragomer sva se z enomesečno hčerko vselila pred 45 leti. Kljub temu, da  hiša ni bila dokončana, in je bilo potrebnih še veliko del za dokončno ureditev, sem takoj vzljubila ta kraj. Že med potekom  gradnje smo se spoznavali s sosedi, vsi iz iste generacije, priseljeni iz mestnega vrveža. Druženja ob vikendih so stkala mnoga prijateljstva, ki trajajo še danes. V največje veselje pa mi je, da je tudi  hčerka Tea ostala v Dragomerju, kjer zdaj tudi moj štirinajstletni vnuk Luka uživa vse, kar mu nudi ta kraj.

 

Moja poklicna pot

Pričela se je v tobačni tovarni, v komerciali, kjer sem si z nekajletno prekinitvijo v moževi firmi tudi  prislužila odhod v pokoj. Imela sem veliko načrtov, kaj bom počela v prihodnje. Toda življenje gre svojo pot, ne ozira se na tvoje želje in načrte in ti ne sledi, zato se moraš  prilagoditi sam. Tako utiraš nove poti in spreminjaš načrtovano.

 

Športno udejstvovanje in delo v društvu upokojencev

V naselju se je pred 10. leti ustanovila ženska balinarska ekipa, h kateri sem aktivno pristopila. Letos smo na prazniku športa, ki poteka vsako leto prvo soboto v septembru in ga poimenujemo »Športfejst«,  praznovale 10. rojstni dan. Obeležile smo ga s turnirjem in med 10 ekipami osvojile  zlato. Druženja na tekmah in turnirjih so stkala nova znanstva in prijateljstva in preko teh druženj so me povabili tudi v društvo upokojencev. Po včlanitvi sem kot pomoč predsedniku prevzela v društvu sekcijo za šport in druženje, predvsem organizacijo izletov za naše člane. Ko pa je potekel predsedniku še zadnji mandat, je nekdo moral prevzeti vodenje društva …  V tem štiriletnem obdobju vodenja društva smo z ekipo sledili že dobro postavljenim temeljem in se skupaj trudimo slediti vsem novostim, ki nam jih vsak dan prinašajo spremembe tako v lokalnem okolju kot v naših življenjih. Želimo privabiti k sodelovanju in druženju še več novih članov, da bi skupaj spoznavali nova znanja, na pohodih uživali v lepih poteh po  naši občini in izven nje. Uživam tudi v vodenju skupin na zdraviliška zdravljenja izven naših meja (Hrvaška, Bosna, Črna gora ...) preko Kluba upokojencev Slovenije, kjer se spet tkejo nove vezi in prijateljstva.

 

Moje sodelovanje na kulturnem področju

V osnovni in srednji šoli sem bila aktivna v lutkovnem gledališču pod mentorstvom pisatelja Lojzeta Kovačiča. Igranje z ročnimi lutkami mi je bilo v veliko veselje, z igralsko ekipo smo veliko gostovali po Sloveniji. Zdaj pa sem aktivna članica  v gledališki skupini Mah teater.  V prvi igri sem odigrala vlogo  lastnice žage in mame sinu Luliju. Igra je nasmejala veliko gledalcev na domačem odru in na gostovanjih. Vaje s to ekipo pa bodo ostale  za vselej nepozabne. Toliko smeha in raznih humornih dogodivščin smo doživeli skupaj, se zabavali, ob enem pa z izkušnjami pridobili nova znanja in vzpodbude za delo v bodoče in  prepričana sem, da bomo skupaj lahko dosegali  cilje, ki smo si jih  zastavili.

 

Pohlep v kotlini barjanski in moje misli o predstavi

V priredbi Cankarjeve igre Pohujšanje v dolini šentflorjanski, torej naši predstavi Pohlep v kotlini barjanski, smo stopili v velike čevlje in jo kljub koronskemu času poleg premiere na Logu odigrali tudi na velikem odru Cankarjevega doma na Vrhniki. Igrala sem županovo ženo, torej županjo, in po pomembnosti vlog že napredovala od prejšnje igre. Zato sem kar nekajkrat v šali rekla, da  bom kmalu prerasla Mileno Zupančič in ostalim članom skupine  pomahala iz Broadwaya, ha, ha. Izkazalo se je, da je čas korone močno vplival ne le na naše delo, temveč tudi na obiskovalce in opravili smo manj nastopov kot smo predvideli in si želeli. Če neko delo načrtno pripravljaš več kot eno leto, si  želiš, da bi ga spoznalo čim več ljubiteljev gledališča in  tako dobiš nekakšno zadoščenje za vložen trud.

 

In kako v bodoče

Z veseljem bom prebrala tekst nove komedije, ki jo pripravljamo člani Mah teatra za zimski čas. Komaj čakam, da stopimo spet na oder in z dobro odigrano komedijo navdušimo gledalce. Kajti šele odziv gledalcev nam pove, ali smo izbrali pravo igro in jo tudi dobro odigrali. Da pa mi ne bi bilo dolgčas, rada preberem kakšno dobro knjigo, predvsem biografije slovenskih znanih osebnosti, kot so Cavazza, Milena Zupančič, Radko Polič, Peter Čeferin, Vesna Milek … To so predvsem  življenske zgodbe, ki zrcalijo osebo skozi njihove spomine, opravljeno delo in tudi skozi čas, v  katerem so živeli in o katerem pripovedujejo. Med branjem pa mi dela družbo predvsem dalmatinska glasba, ki prekinja tišino, me pomirja in navdihuje.

 

Za konec pa tole

Inka sodi med ljudi, ki ne omahujejo in ne znajo počivati, kot radi rečemo upokojencem. Je človek, ki je vselej obdan z ljudmi, ki jim zna prisluhniti, pomagati, če je treba, ne zmanjka ji idej, iznajdljivosti in energije. Kljub nekaterim bridkim izkušnjam je ostala trdno na tleh. Na odru pa s svojo pronicljivostjo, smislom za humor in delavnostjo iz vloge naredi natanko tisto, kar od nje pričakuje režiser. Naj tako ostane še dolgo in naj ji ne zmanjka pozitivizma, optimizma in energije za delo na vseh področjih tudi v bodoče.

 

Po Inkinem zapisu pripravila Dragica Krašovec

 

 

 

 

 

 



Všečkaj objavo


Oceni objavo


Oglejte si tudi