V četrtek, 7. avgusta, smo se podali na Vrtačo – pohod, ki smo ga načrtovali že dlje časa. Devet se nas je zapeljalo do Ljubelja, nato pa smo vzeli pot pod noge, proti Zelenici. Po dobri uri in 500 višinskih metrih se je na Zelenici prilegla jutranja kavica, po kratki pavzi pa smo pot nadaljevali. Že takoj za kočo se je na obzorju pojavil naš cilj, Vrtača. 

Na sedlu smo se opremili s čeladami in zavili strogo desno, v strmi del, kjer se zahteva pazljiv korak. Razgledi so bili čudoviti in vsake toliko časa se nam je pogled ustavil na Stolu in Blejskem jezeru. Proti vrhu smo naleteli tudi na redke planike. Ob zmerni hoji smo brez težav osvojili vrh Vrtače (2181 m), ki je zaznamovan z velikim cepinom-jeklenico. Na vrhu smo si privoščili daljši počitek in malico, ob kateri človek najbolj uživa, če je nebo jasno in pogled seže daleč naokoli. Vrtača je na vrhu zelo »razmetana« gora, nima izrazitega vrha. Kot po navadi smo tudi tokrat pred odhodom naredili skupinsko fotografijo, nato pa previdno sestopili po strmih ključih do sedelca. Dan se je šele prevesil v popoldan, zato smo na razpotju zavili še do Koče pri izviru Završnice. Pri prijetni koči z dobro ponudbo smo si spet privoščili daljši odmor. Na voljo so nam bili tudi ležalniki, kar je ženski del ekipe dodobra izkoristil. Kljub udobju je bilo treba spet vzeti pot pod noge; najprej smo se podali do Doma na Zelenici, nato smo se spustili do našega izhodišča, Ljubelja. 

Ogradi so bili drugi dvatisočak, osvojili pa smo jih 28. avgusta. Prav tako so nas navdušili, zato so vredni posebnega opisa. Naše izhodišče je bila Planina Blato, od koder smo krenili do Planine v Lazu. Presenečeni smo bili nad prijaznostjo domačinke, ki biva v najstarejši koči, postavljeni že v 18. stoletju. Pot je bila travnata, na rožicah pa so se lesketali številni kristali rose. Od prevala pa do vrha Ogradov smo potrebovali kar nekaj plezalnih sposobnosti. Na vrhu je bil že skrajni čas za odmor in malico, saj nam je strmina pobrala kar nekaj kalorij. Rahle meglice, ki so nam dotlej zastirale pogled, so se razkadile in nam odprle razgled na Triglav, Debeli hrib, Tošč in druge vršace. Sam vrh pa je travnat in posejan s številnimi planikami.

Sledil je daljši spust na Planino Krstenico, kjer je prav tako mogoče dobiti sir in skuto. Pot nas je nato vodila nazaj na Planino Blato, do našega jutranjega izhodišča. S Planine Blato smo se odpeljali do Srednje vasi, kjer smo delno nadomestili izgubljeno tekočino in naredili rezime ture. Lepa in zanimiva tura je za nami, smo se vsi strinjali. Mrak nas je že lovil, ko smo prispeli v domači kraj.

Besedilo in fotografije: Zlatko Verbič