Letošnja pomlad nam je prvi malo bolj topel konec tedna namenila šele proti koncu aprila. V nedeljo sem se po kosilu s kavo in knjigo odpravila ven na teraso, kjer me je čakal ležalnik, prijeten topel vetrič, ptičje petje in brenčanje čebel. A žal ne samo to. Kmalu sem ugotovila, da v daljavi nekdo kosi travo, nekdo drug žaga z motorno žago, bližnji sosed pa z visokotlačnim čistilcem čisti teraso. Podobnih prizorov je bilo v zadnjih nekaj letih, odkar smo se z družino iz hrupne Ljubljane preselili v Dragomer, že veliko. Razumem, da gre za strnjeno naselje z majhnimi parcelami in je nemogoče je pričakovati, da ne bi na svoji terasi kakorkoli zaznala dogajanja v bližnji okolici. Pred našo selitvijo sem Dragomer poznala kot spalno naselje in po znanem nenavadnem občinskem odloku o prepovedi pasjega laježa. Ko je pogorela trgovina, ga je članek v dnevnem časopisu opisoval kot naselje, kjer »slišiš miško teči in šivanko pasti«. Šele kasneje sem izvedela za legendo o grofici iz gradu Lukovec, ki je rada prihajala v vas, ker je bil tu »dragi mir«, iz česar naj bi se kasneje oblikovalo ime naselja.

Če pustimo ob strani nekatere neizogibne situacije, ki stalno ali občasno kalijo mir ne glede na dan v tednu, me je presenetilo dejstvo, da si nekateri prebivalci tudi v nedeljo ne vzamejo odmora od hrupnih vrtnih in hišnih opravil ter s tem onemogočajo bližnjim in daljnim sosedom uživati v počitku. Ne gre za množično početje, a ker smo gosto   naseljeni, ne moremo preslišati kosilnice s ceste ob gozdu, »štrajfiksa« pri sosedovih, »cirkularke« dve ulici nižje, motorne žage z druge strani naselja in podobnih motilcev miru ob nedeljah – od katerih izvzemam piknike in druženja, otroški vrvež, občasen pasji lajež in podobno. V ljubljanskem stanovanjskem bloku s 150 stanovanji smo kmalu po osamosvojitvi brez težav posvojili predpisan hišni red, ki je v nedeljo prepovedal povzročanje hrupa. Ob poskusu vrtanja luknje v steno se je takoj oglasil kdo od stanovalcev, ki je kršitelja z nekaj opozorilnimi trki po radiatorski cevi spomnil, da je za takšna opravila napačen dan v tednu. Dobro desetletje star in veljaven Odlok o varstvu javnega reda in miru v občini Log – Dragomer vsebuje podobna pravila kot blokovski hišni red.

Namen mojega pisanja ni nerganje, žaljenje in še najmanj povzročanje sosedskih zdrah. Vrednote in navade imamo pač različne in s sosedi si tudi v prihodnje želim zgledne odnose. S sosedom bi se gotovo lahko pogovorila o nujnosti hrupnega početja brez ustvarjanja zamer, a se nisem. Čiščenje terase bo verjetno enkratno sezonsko opravilo, zato sem s knjigo odšla v dnevno sobo na kavč. Sem pa ugotovila, da mir v kakršnikoli obliki zame ni zgolj visoko postavljena vrednota, temveč čedalje večja potreba, za katero upam, da jo vsaj enkrat tedensko lahko potešim na domači terasi. Želim si, da Dragomerčani čim večkrat užijemo nedeljski mir, pa ne zaradi verske ali birokratske zapovedi, temveč zaradi prijetnega sobivanja in dobrega počutja vseh nas.

Veronika Kvaternik