Kriminalke niso bile nikdar moja priljubljena tematika. Že v najstniških letih, ko so prijatelji navdušeno brali Agatho Christie, sem sama komaj kdaj vzela v roke katero od njenih knjig.
Pozneje so mi nekateri navdušeno pripovedovali, kakšna strast je v prebiranju skandinavskih avtorjev, ki smo jih lahko spremljali tudi v različnih televizijskih nadaljevankah.
A zame spletke, intrige, nasilje in politikanstvo, ki vodijo do nerazumljivih reakcij posameznih junakov, niso navduševale, temveč rušile moj notranji mir in zadovoljstvo. Veliko raje sem prebirala zgodbe iz polpretekle in pretekle zgodovine, spoznavala kraje in ljudi in njihove odnose širom naše ožje in širše domovine in po svetu, se navduševala nad biografijami znanih domačih in svetovnih imenitnih ljudi, ki so s svojim delom in ustvarjalnostjo pomembno vplivali na svoje delovno, kulturno, umetniško okolje ali prispevali k razvoju na področju, ki so ga obvladali.
Pa me je v bralnem krožku nekega dne navdušeno prepričeval prijatelj Janez, kako dobre so kriminalke izpod peresa Avgusta Demšarja. Celo posodil mi je nekatera njegova dela in mi nekako približal tudi to literarno zvrst. O nečednih poslih v naši družbi je pisal tudi Igor Karlovšek in me prav tako pritegnil k prebiranju njegovih zgodb.
Tadeja Goloba sem najprej spremljala na njegovi alpinistični poti. Šele potem smo ga spoznali kot novinarja, kolumnista in pisatelja. Vedno so me ti fantje in dekleta, ki so se odločali za samostojne alpinistične podvige visoko v gorah ali pa v različnih odpravah, ki so opravile odlične in zahtevne plezalne smeri tako doma kot v tujini, navduševali in mi na nek način pokazali, kako vzdržljivi, neustrašni, telesno in psihično pripravljeni so, kako so medsebojno dobro povezani in kako pogumni so.
Mnogo kasneje sem Tadeja Goloba spoznala tudi kot pisatelja in avtorja številnih knjig. Segala sem po biografijah o Zoranu Predinu, Goranu Dragiću, Petru Vilfanu, Alenki Bratušek in Mileni Zupančič. Napisal je pripoved Dava Karničarja o spustu z Everesta. Neverjetno spretno se je prelevil v poznavalca različnih področij življenja in dela teh oseb in z lahkoto, zanimanjem in veseljem sem prebirala ta dela.
V zadnjem času, tudi po tragični nesreči, ki se mu je zgodila v gorah, ko je utrpel težke poškodbe, ki jih še vedno poskuša pozdraviti, je zaslovel s kriminalnimi romani. Najprej smo vsi brali Jezero, spremljali nadaljevanko, posneto po tem delu na slovenski televiziji, in kriminalistične spretnosti in razkritja inšpektorja Birse. Drugi so spet prisegali na delo Leninov park, tretji na Dolino rož. Zadnji roman, ki me je navdušil, je nosil naslov Virus.
Dolina rož, kako pomenljiv naziv za Rožno dolino v Ljubljani, kjer se v vili zgodijo nenavadne reči, je roman, ki smo ga obravnavali na bralnem krožku v maju. Dve prerešetani trupli najdejo v spalnici in eno v dnevni sobi vile. Sprva kaže na dvojni umor s samomomorom, a razplet zgodbe pokaže, da prvi vtisi vendarle niso odraz pravih dogodkov.
Inšpektorja Birso na Policijski upravi Ljubljana degradirajo. Užaljen zato oddide.
Kmalu ugotovi, da ni človek, ki bi poležaval na kavču in bi mu bilo kolesarjenje dovolj za ubijanje prostega časa. Zato odpre pisarno kot samostojni detektiv. Zaplete se v preiskavo primera, ki ga novi inšpektor Ahlin preiskuje skupaj z Birsovima nekdanjima sodelavcema in tako se zgodba lahko nadaljuje.
Človeka navduši avtorjevo poglobljeno poznavanje različnih postopkov tako na področju zakonodaje, kriminalističnih metod, odnosov med posameznimi delavci v različnih oddelkih policije, anatomije človeškega telesa in nekaterih zakonskih podlag, ki urejajo posamezna področja, ki jih roman obravnava. Prav zato je zgodba še bolj prepričljiva, privlačna in realistična ter bralca dobesedno prisili, da ji sledi vse do popolnega razpleta.
Verjamem, da boste uživali ob prebiranju romana.

Dragica Krašovec, urednica