Vam je beseda karantena znana, kajne? O njej vsak dan beremo, poslušamo, se pogovarjamo in se sprašujemo, kdaj neki jo bo vendarle konec. Zato ne preseneča, da je bila po izboru izbrana za besedo leta v letu 2020. Med mnogimi predlogi za naj besedo jo je izbrala posebna komisija.
Zapiski iz karantene iz časa novega koronavirusa iz prestolnice prvega žarišča epidemije v Evropi izpod peresa Janka Petrovca pa imajo skupen le naslov. Karantena. Rim. je naslov knjige, v kateri avtor obuja spomine na čas karantene v prestolnici Italije in poleg teh dogodkov vključuje tudi druge nesreče, ki so prizadele Italijo. Tako beremo o mestih, ki so jih prizadeli potresi, o ladjah, ki rešujejo begunce iz morij, o trgih v Rimu, kjer je po zaustavitvi javnega življenja spet pognala trava. Beremo o ljudeh, ki jih avtor vsakodnevo srečuje, o kolegih, ki se morajo znajti v novih okoliščinah, in največ o sebi, kako je preživljal tisti čas. Osebne stiske, v katerih se je znašel avtor, opisuje na pronicljiv, avtentičen in argumentiran način. Ničesar se ne loteva površno. Vsak dan od osemdesetih dni, ko je bila Italija v karanteni, je izvrstno opisan z vsemi podrobnostmi, ki jih opaža pri svojem delu in v vsakodnevnem življenju.
Janka Petrovca poznamo kot človeka mnogih poklicev. Preizkusil se je kot poklicni igralec v gledališču in na filmskih platnih, kot moderator in kot pisec mnogih besedil. V zadnjem času ga poznamo kot stalnega poročevalca iz Rima, ki poroča za RTV Slovenija. Vedno je ažuren, natančen, je široko razgledan in všečen s svojim poročanjem in vsemi komentarji.
V knjigi zaznamo dva njegova obraza, enega, s katerim se smeje, in drugega, kjer joče. Spoznavamo pa ga tudi kot povsem običajnega človeka, ki se znajde v povsem novih okoliščinah, načine obvladovanja teh razmer, skratka bivanje v novih razmerah. V njegovih zapisih pa lahko zaznate tudi sebe, svoje lastne strahove, pomisleke, dvome, ki jih prinese karantena. Zares izvrstno branje za ta čas.
Druga knjiga, ki smo ji posvetili svojo pozornost, je Radko Polič - Rac. To je biografski roman dramskega in filmskega igralca Radka Poliča, ki ga je v prvi osebi napisala Petra Pogorevc. Avtorica je dramaturginja, urednica in publicistka, a se življenska zgodba igralca bere kot pravi roman. Rac v knjigi brez zadržkov pripoveduje o sebi, o svojem otroštvu in o mnogih stvareh, ki so ga v življenju doletele. Lahko bi bil kirurg ali gozdar, a življenjske okoliščine so se obrnile tako, da je postal igralec. Imel je in ga še vedno ima, precej razburljivo življenje in različni dogodki so ga vsak po svoje zaznamovali. V knjigi spoznamo mnogo različnih oseb, ki so nam poznane, morda smo se z nekaterimi srečali tudi sami. Pomembna je njegova navezanost na starše in oba brata in o teh odnosih odkrito spregovori. Prav tako odkrito pojasni svoje tri zakone, od katerih najbolje vemo za prvega z Mileno Zupančič. Še bolje bomo določena ravnanja in situacije razumeli, če si preberemo tudi biografski roman o Mileni, ki ga je napisal Tadej Golob, in seveda biografski roman pred kratkim pokojnega Dušana Jovanoviča. Neverjetno se zdi, kakšna povezanost je ostala med vsemi tremi. Kljub obsežnosti romana boste presenetljivo hitro požirali njegovo vsebino. Vse tri biografske romane priporočam v branje. V času, ki ga preživljamo zaradi korone, je pomembno, da človek poleg lastnih tegob, pomanjkljivosti in omejitev vstopa v svet ljudi, ki jim življenje prav tako ne prizanaša. A vedno znova se znajo pobrati. To navdihuje.
Dragica Krašovec, urednica
