Žene. Ženske. Tako muhaste, tako srčne, tako posebne! Ali ste vedeli, da zna ženska iz nič narediti tri stvari? Kosilo, prepir in frizuro. In ali ste vedeli, da je moški najboljši modni dodatek vsake ženske?
Približuje se Dan žena, pravilno se imenuje "Dan delovnih žena", mednarodni praznik žensk, ki ga v približno 100 državah praznujejo vsako leto 8. marca.
V ta namen se v več mestih po državah organizirajo različna slavja. Tako nikjer ne primanjkuje koncertov in enodnevnih izletov. Gostinci ponujajo slavnostna kosila in večerje, razna društva in organizacije predstave, prireditve in obdarovanja. Trgovci nudijo izdelke in ideje, s katerimi lahko pokažemo drobno pozornost ženam, prisotnim v vsakdanu našega življenja. Cvetličarji ponujajo skrbno izbrane cvetlice ali šopke. Otroci s pomočjo pedagogov v vzgojnih ustanovah ustvarjajo neprecenljive voščilnice, papirnate rožice, ogrlice in zapestnice …
Obstajajo žene vseh vrst: odločne, spontane, nežne, trmaste, včasih premišljeno naivne in nevedne, čustvene, raznežene, občutljive in vsaka je zase edinstvena!
Tudi naše društvo KUD Kosec se že drugo leto zapored okrnjeno, a z najlepšimi željami, posveča ženam. Tokrat vam postrežemo s pesmijo naše krajanke Rože M. Pečnik Kertel.
Drage žene, želimo vam, da izkoristite dan, namenjen samo vam in se prepustite razvajanju najbližjih ali pa se vsaj za trenutek posvetite same sebi. Za konec zapisa pa vam podarjamo še misel svetovne pisateljice Joan K. Rowling:
"Naše odločitve in ne naše sposobnosti so tiste, ki pokažejo, kaj smo."
KUD Kosec

To razcvetelo sveže drevje
Marec,
vse se prebuja,
drevje v popju čaka čas,
da zapolni krošenj golo silhueto,
z razkošjem, v odtenkih nežnih barv,
ki se prelivajo v jasno nebo.
Že zvončki po poljanah kličejo otroke,
da z drobnimi cvetovi mamice razvesele.
Žafran med suhim listjem jase bogati,
trobentice so preživele zimo,
sveže v svojih srajčkah vabijo v objem.

Ej, ti, marec!
Si res prišel?! Si tisti lepi čas,
ko vse se dviga, vstaja, klije, raja?
Otroci trobili smo v mestu tam pod hribom
za domačo hišo,
ko sonce že ponujalo je tople dni.

A, joj in hrup neznosen, Tresk! Bum!,
naenkrat hiše naše tam več ni!
Nič več pomladnih pesmic tam za hišo,
vse sanje, varen dom …
Ničesar ni,
le ruševine in dim se dvigal je v nebo.

Ti, marec,
ptičjih melodij nekoč prisrčni čas!
Odplaval si v daljavo,
sesul se v prah,
v oblak spominov,
nedolžnih sanj in hrepenenj,
poljubov nežnih,
objemov, s srčnim žarom v očeh.

Še mehke punčke iz cunj,
žametni medvedki in pajacki,
so dvignili se z dimom v nebo.
O, ti, pepel, povej ljudem vse bridke zgodbe!
O ljubezni in človečnosti oropanih otroštvih!
Naj se imajo radi!
Naj v vojne se nikoli ne zapletajo!

Roža M. Pečnik Kertel