Alenka Logar Pleško je diplomirala na Filozofski fakulteti v Ljubljani in postala profesorica slovenskega in ruskega jezika s književnostma. Vse življenje je delala na področju visokošolskega izobraževanja – najprej kot bibliotekarka, nato kot vodja Knjižnice Kemijskega inštituta, Slavistične knjižnice in nazadnje Osrednje humanistične knjižnice Filozofske fakultete, tretje največje knjižnice ljubljanske univerze. Zdaj v okviru Društva DVIG, ki deluje v sklopu Univerze za tretje življenjsko obdobje, že petnajsto leto vodi Bralni krožek. Ob letošnjem Cankarjevem letu sva spregovorili o največjem slovenskem pisatelju in njegovi še vedno izjemni aktualnosti.

Kako vi dojemate Cankarja?

Če bi skušala odgovoriti na vprašanje, kako dojemam Cankarja, bi najprej povedala, da se je moj odnos do njega od srednješolskih let zelo spremenil. V nižji gimnaziji smo namreč prebirali predvsem njegove črtice in te me niso posebej navdušile. Odraščala sem v okolju, kjer smo družinske člane dojemali kot enakopravne, samostojne in neodvisne posameznike, kjer je bilo cenjeno delo vsakega človeka, tudi nas otrok, in kjer sta nas starša vključevala v pogovore, delo in odločitve, ki so zadevale družino. Hkrati sta nas učila, da je vsako pošteno delo častno in vredno spoštovanja.

Šele kasneje, v gimnaziji in med študijem, ko smo začeli brati druga Cankarjeva dela in si ogledali uprizoritve njegovih dram v ljubljanski Drami, sem zares začela odkrivati širino njegovega ustvarjanja.

Je Cankarjeva aktualnost pogojena tudi s tem, da se zgodovina ponavlja?

Zagotovo. Če smo bili po vojni, v mojih otroških letih, na neki način vsi bolj enaki in so se nam z voljo ter znanjem odpirale številne možnosti, so danes razlike med ljudmi vse večje, socialna neenakost pa vse hujša. Zdi se, kot da iz družbe izginja tudi sočutje.

Obenem človeštvu grozijo vojne na različnih koncih sveta, zatirajo se drugače misleči, podcenjujejo opozorila znanstvenikov, peščica najbogatejših pa bi rada zavladala svetu ter ljudi spremenila v brezpravne množice sužnjev in njihovih biričev.

Cankar je v svojih delih sijajno opisal Slovence, pa tudi človekovo notranjost nasploh. Kaj menite o tem?

S tem se lahko strinjam, obenem pa mislim, da bi negativne človeške lastnosti, ki jih je opisoval in ostro kritiziral – zlobo, nevoščljivost, lažnivost, nenačelnost, licemerstvo, prevarantstvo, zločinstvo, razuzdanost, pedofilijo in še marsikaj – lahko našli tudi pri drugih narodih in drugod po svetu. Ugotovitve bi bile zelo podobne ali celo enake.

Strokovnjaki menijo, da je Cankar s svojim delom povzročil pravo revolucijo v slovenski književnosti. Se strinjate? Bil je tudi izjemno pronicljiv opazovalec življenja.

To zagotovo drži. Svoje prve pesmi je napisal že v dijaških letih, ko se je po osnovni šoli na Vrhniki vpisal na ljubljansko realko, se pridružil dijaškemu društvu Zadruga in se spoprijateljil z Murnom, Kettejem in Župančičem. Po maturi se je vpisal na tehniško visoko šolo na Dunaju, vendar je študij opustil in se po letu 1897 v celoti posvetil pisanju. V naslednjih enaindvajsetih letih je napisal sedem zbirk kratke proze, pripravil še dve, ki sta izšli po njegovi smrti, deset romanov, sedem dram, dve knjigi esejev, poleg tega pa še številne kritike, politične članke in satire.

Najbolj preseneča, o čem vse je pisal in kako zrel je bil za svoja leta. Pri enaindvajsetih letih je živel daleč od doma, brez rednih dohodkov in prepuščen samemu sebi, pa se je kljub temu popolnoma predal pisanju. Odpiral je nove teme in opozarjal na položaj žensk, njihovo podrejenost in podcenjenost v družbi. Pisal je o materah samohranilkah, otrocih, ki so morali zaradi revščine prezgodaj s trebuhom za kruhom, o bolnih in zlorabljenih otrocih, predvsem mladoletnih deklicah. Dotikal se je tudi teme samomora, sočutja do ljudi in živali, predvsem pa je opozarjal na brezpravnost in izkoriščanje delavcev v kapitalističnem sistemu. Prav to ga je pripeljalo med kandidate Jugoslovanske socialno-demokratske stranke v Zasavju, pa tudi v zapor.

Cankar je bil, kot ste že povedali, vse življenje borec – za enakopravnost, proti revščini in za slovenski jezik. Ali danes dovolj skrbimo za slovenščino?

Mislim, da premalo, čeprav o tem veliko govorimo. Tako kot govorimo o enakopravnosti, v resnici pa je na vodilnih položajih še vedno manj žensk, ki so pogosto tudi slabše plačane kot moški. Tudi boj proti revščini in za pravično plačilo bi moral biti skupen boj vseh nas za boljše življenje vsakega posameznika.

Kar zadeva jezik, menim, da slovenščini in njenemu položaju v družbi ter predvsem v izobraževanju še vedno namenjamo premalo pozornosti. Vse pa se začne doma – z branjem knjig v družini, nato v šoli, z ozaveščanjem o pomenu maternega jezika. Slovenščina je naš jezik in edini, v katerem se tujci zagotovo ne bodo sporazumevali, če ga ne bomo cenili in uporabljali mi sami – povsod in vedno. In prav v tem je tudi smisel Evropske unije ter sporočilo Zdravljice, ki je po mojem mnenju najlepša himna na svetu.

Ali po vašem mnenju dobro ravnamo s Cankarjevo literarno dediščino? Kako brati Cankarja in katera dela posebej priporočate?

Mislim, da je treba Cankarja brati večkrat in v različnih življenjskih obdobjih. Vedno znova bi morali posegati po njegovih dramah Kralj na Betajnovi, Za narodov blagor in Hlapci, po romanu Tujci, pa tudi po njegovih predavanjih in govorih, ki predstavljajo ostro kritiko takratne družbe, a so izjemno aktualni tudi danes.

Ob njih lahko zlahka potegnemo vzporednice z današnjim stanjem duha na Slovenskem, ob Hiši Marije Pomočnice pa tudi z izprijenostjo, dvoličnostjo in nedotakljivostjo najbogatejših zemljanov, ki jih niti vpletenost v pedofilske afere in genocidne vojne ne spravi na kolena.

Obenem pa bi morali misliti tudi na najmlajše bralce in jih za Cankarjeva dela navduševati na njim bližji način – denimo tudi s Cankarjem v stripu.

Če bi Cankar živel danes – kako bi se, po vašem mnenju, odzival na dogajanje doma in po svetu?

Zagotovo ne bi bil tiho. Odzival bi se enako strastno in ostro, kot se je v času svojega življenja in ustvarjanja. Verjetno pa bi bil zelo razočaran, da se iz vseh preizkušenj, ki smo jih kot narod in kot človeštvo doživeli v zadnjih 150. letih, nismo naučili strpnega sobivanja in delovanja za skupno dobro. Tudi zato, ker s svojimi nepremišljenimi dejanji ogrožamo sebe in edini dom, ki ga imamo.

Bolelo bi ga tudi, da smo razprodali številna domača podjetja, ki so jih naši predniki zgradili z odrekanjem, znanjem in inovativnostjo, da smo pozidali rodovitne ravnice in da nismo znali poskrbeti za številne strokovnjake, ki so morali zaradi pomanjkanja priložnosti oditi v tujino. Izgubili smo ljudi in znanje ter ju dobesedno podarili drugim.

Cankar in uporništvo sta skoraj sinonima. Kako vas nagovarja Kralj na Betajnovi?

Ob branju tega dela me hkrati prevzamejo občudovanje, žalost in jeza. Občudovanje zaradi načina, kako je znal prepričljivo ustvariti lik nasilnega junaka, ki za dosego svojih ciljev ne izbira sredstev.

Kantor ubije svojega bratranca, si prisvoji njegovo premoženje, njegovo hčer želi spraviti v samostan, na koncu pa ustreli še Maksa Krneca, edinega človeka, ki se mu postavi po robu. Za zločin nato obdolži drugega.

Ko svoje dejanje prizna župniku in vaščanom, ga ti namesto obsodbe celo podprejo. In prav to je najbolj pretresljivo – da tudi danes srečujemo podobne »Kantorje«, ki za svoja dejanja nikoli ne odgovarjajo.

Na drugi strani pa obstajajo ljudje, ki se borijo za svoje ideale in so zanje pripravljeni tudi umreti. O takih ljudeh navadno vemo premalo, a prav zaradi njih je svet lepši in boljši.

Kako boste letošnje Cankarjevo leto obeležili v Bralnem krožku Društva DVIG?

V maju se bomo podali po poteh Cankarjeve mladosti, nato pa bo zagotovo priložnost tudi za pogovore o njegovih delih. Sicer pa smo člani krožka v življenju že veliko prebrali in si ogledali tudi večino uprizoritev njegovih del.