V času trajanja epidemije korona virusa tudi naš bralni krožek dlje časa ni aktivno deloval.

Članice in člani bralnega krožka seveda brez dobre knjige težko shajamo, zato smo izbirali po svojih možnostih in okusu in poletje preživeli kljub vsemu s knjigo v roki. Svoje izkušnje in vtise smo članice izmenjevale na daljavo in poskušale slediti novostim na knjižnem trgu pri nas.

V jesenskem času pa se je naša animatorka Olga odločila, da delujemo na daljavo ter tako ohranimo stike in  aktiven odnos do branja in spoznavanja slovenskih avtorjev.

Vsi nismo prav vešči sodobnih tehnologij in v prvih začetkih so nam dobrohotno pomagali otroci, vnuki in ostali družinski člani, ki obvladajo te programe za spremljanje v živo. Mi se pridno učimo in vedno bolje nam gre.

Po Gimnazijcu se je naša Alenka odločila, da preberemo roman Marjance Mihelič Budimpeštatrans in izkušnje in vtise izmenjamo na daljavo.

To je pisateljičin prozni prvenec. Roman je ljubezenski. Dogaja se med glavno junakinjo Halino in slikarjem Jeromnom Nahtigalom. Dogajanje sega trideset let nazaj, v devetdeseta leta prejšnjega stoletja, ko razpada komunizem v vzhodnem bloku in smo tudi doma priča razpadu Jugoslavije. Življenje glavne junakinje, novinarke, je razpeto med dvema prestolnicama, Ljubljano in Budimpešto. Njuna zveza, porojena med kratkim obiskom v Sloveniji, vseskozi ubira nenavadne poti in razmerja ter tudi razplet ni povsem običajen.

Ljubezenska zgodba zaokrožuje roman, saj se pojavi na njegovem začetku in na koncu.

Halinino bivanje v Budimpešti v času železne zavese zaznamuje čutno dojemanje okolice in takratne realnosti, dobro poznavanje Madžarske in njenega političnega ozadja odnosov s Slovenijo. Kljub bližini Madžarske tovrstne tematike v slovenski literaturi skoraj ne zasledimo in je zato toliko bolj zanimiva in dragocena.

Pisateljica se je rodila leta 1959 v Radovljici, kjer je obiskovala osnovno šolo. Gimnazijo je obiskovala v Kranju in po zaključku se je vpisala na Filozofsko fakulteto, kjer je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti ter filozofije. Nekaj let je bila zaposlena kot lektorica na Univerzi v Budimpešti, kjer se je na intenzivnih tečajih madžarščine naučila tega jezika. Ugotovila je, da bo dobro znanje tega jezika pripomoglo k njeni uveljavitvi v tujem okolju in boljšemu odnosu z ljudmi v njeni okolici. Pomembno področje njenega dela je tudi prevajanje. Znanje madžarskega jezika je torej uspešno uporabila pri številnih prevodih iz madžarščine v slovenski jezik. Ta opus je zares zelo obširen. In obsega tako prozo, poezijo, eseje, radijske oddaje in še veliko drugega. Da delo odlično opravlja, pa dokazujejo številna priznanja, ki jih je prejela za opravljeno delo tako na Madžarskem kot doma.

Bralci, ki prisegajo na branje romanov, ki jih prav posrkajo vase, ne bodo ravno posebej uživali ob branju. Tisti pa, ki jih zanima preteklost in čas, ki ni bil najbolj prijazen za ljudi, ki so živeli na obeh straneh meje, bodo nekatere dogodke bolje razumeli in pobliže spoznali.

Dragica Krašovec, urednica