V tej številki časopisa bi vam rada predstavila nenavaden par, ki ju v gledališču ne srečamo prav pogosto, zato bo predstavitev drugačna in bolj zanimiva. Nista fant in dekle ali zakonca, pač pa oče in hči, ki je stara osem let in pol in obiskuje tretji razred logaške osnovne šole in oba sta člana Mah teatra, ki sodelujeta v predstavi, ki jo ta čas pripravljajo. Prihajata iz Logatca, kjer sedaj živijo, čeprav sta tako očka kot mamica svojo mladost preživela v Dragomerju.
Deklica izkazuje nenavadno zrelost in jo za razliko od mnogih vrstnic privlači gledališče. V pogovoru očka poudari, da jo z ženo nista niti malo nagovarjala k tej dejavnosti. Prizna pa, da sta poskusila na nekaterih drugih področjih a sta bila neuspešna. Za gledališče se je Karla odločila čisto sama in doslej pri tem delu zelo uživa.
Še en dokaz več, da otrok ni in noče biti podaljšek neuresničenih starševskih želja, pač pa je lahko uspešen tam, kjer lahko uresničuje svoje želje in pričakovanja.
Mah teater ob koncu januarja pripravlja premierno predstavo Partljičevega dela Moj ata socialistični kulak v režiji Matije Milčinskega in Sašo igra v predstavi vaškega župnika, njegova hči pa otroka Tinko, »pesnico« v tem gledališkem delu.
Čas je torej pravi, da povesta kaj o sebi in o svojem gledališkem ustvarjanju.
Najprej Karla…
Kako si sploh začela igrati in kako se počutiš med odraslimi igralci?
Veliko članov gledališča že dlje časa poznam, ker sem z očkom pogosto hodila na vaje. Z njimi se zato dobro razumem. Želela sem si kdaj z njimi nastopiti na odru in se predstaviti publiki. Nisem razmišljala, ko se je ponudila prilika. Na začetku mi je bilo malo nerodno, a sem se kmalu privadila njihovi družbi in zdaj se med njimi zelo dobro počutim.
Imaš rada gledališče? Kako si se naučila teksta?
Ja, gledališče imam rada in kadar je mogoče, si kakšno predstavo tudi ogledam. Z učenjem teksta nisem imela posebnih težav in sem se ga hitro naučila. Ker nekaterih uporabljenih besed nisem razumela, mi je z razlago pomagal oči.
Kaj pa večerne vaje? Si utrujena zjutraj, ko moraš v šolo?
Ne, to mi ne predstavlja večjih težav. V šoli mi gre dobro, sem pridna učenka (to je dodal oči) in mi ni težko opravljati šolskih obveznosti in gledaliških vaj.
Kako pa vidiš očka na odru? Dobro igra, ti je všeč? In kako vidiš sebe? Igraš ali si taka kot si sicer?
Ja, zdi se mi dober in všeč mi je. Sama sem precej podobna sebi v vsakdanjem življenju, malo igranja pa je potrebno, ja. Ampak se mi zdi, da sem to jaz.
Zvečer sem si ogledala vajo v Cankarjevem domu na Vrhniki in ugotovila, da je v deklici zares ogromno energije in ji igralski krog pomeni razširjeno družino. Tako domače in sproščeno se počuti med njimi. Tekst zna na pamet, izkušnje in vaje bodo dodale piko na i s pravočasnim »vklopom« v zgodbo, kjer jo je v tem času še treba spodbujati. Za osemletno deklico presenetljivo dobro obvladuje oder.
Pa nekaj več še o Sašu.
Sašo se poklicno ukvarja z računovodstvom in gledališče je zanj nek odklop od vsakodnevnih opravil. Od njega zahteva drugačen pristop k delu, obenem pa ga vključuje v okolje, v katerem se dobro počuti in s soigralci rad sodeluje ne le pri gledališkem delu pač pa tudi kot recitator.
Kako si prišel v Mah teater in zakaj?
Povsem po naključju sem bil v Dragomerju na nekem sestanku, kjer sem srečal člane gledališke skupine, ki so šli na vajo. Med njimi je bil svak Aleš, dobro sem poznal tudi Jožeta, ki je vaje vodil in po pogovoru z njimi sem se odločil za sodelovanje. To pa niso bili moji začetki gledališke dejavnosti. V srednji šoli sem bil član dramskega krožka, ki je pripravil eno predstavo letno in v drugem in tretjem letniku smo s predstavo nastopili tudi v okrogli dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani in navdušili gledalce. Takrat sem prvič začutil, kaj pomeni nastop in kakšno velikansko zadovoljstvo prinese aplavz publike, ko stojiš na odru. Takrat sem tudi izgubil tremo pred nastopanjem.
Imel sem tudi prijatelja, s katerim sva redno obiskovala predstave v Drami in tako tudi spoznaš, kakšna je razlika med profesionalnim gledališčem in ljubiteljskim.
Ta občutek ostaja tudi sedaj? Se veseliš nastopov, vaj, predstav?
Ja, seveda. Komaj čakam, da smo skupaj, da ustvarjamo, oblikujemo in soustvarjamo nek kulturni dogodek (predstavo, recital, recitacijo) in ga prikažemo ljudem. Vedno s tem ljudem kulturo približamo, jim damo nekaj novega, jih obogatimo.
Kaj pa učenje tekstov, imaš kakšno posebno metodo, je to problem?
Dobro vprašanje. Ko sva se nekoč z Matijo (režiserjem Milčinskim, op. avtorice), peljala skupaj na neko predstavo, mi je rekel, da zdaj končno lahko reče, da tekst zares obvladam. Pri tej moji raztresenosti in obremenjenosti z vsemi mogočimi podatki je včasih res težko zagotoviti koncentracijo in osredotočenost na posamezno besedilo, a do sedaj lahko rečem, da spomin še deluje in mi to nekako uspe. Pomembna je disciplina in ponavljanje.
Kako pa se spoprijemaš z vlogami? So podobne tvojemu življenju ali moraš veliko« zares igrati«?
Iz izkušenj lahko rečem, da sta oba režiserja do sedaj odlično prepoznala sposobnosti in značaje posameznih igralcem in temu primerno tudi naredila izbor vlog. Lahko sem takšen, kot v resnici sem in mi ni treba posebej »igrati«. Res pa se ob tem nenehno sprašujem, ali pa sem tudi zares dober. Včasih pogrešam podrobnejšo analizo svojega igranja v smislu še dodatnega izboljšanja. Najlažje igramo in tudi najbolje igramo samega sebe.
Ob priliki nastopa na Logu sem se pogovarjal z enim od gledalcev, ki tudi sam veliko nastopa in sem ga vprašal o mnenju o igri in mojem prispevku ... pa mi je odgovoril, da se o tem sploh ne sprašuje, ker vsak lik je najboljši, če igralec igra samega sebe.
Partljičevo delo Moj ata socialistični kulak sodi med dela, ki opisujejo čas po drugi svetovni vojni, ki ga mnogi sploh ne poznajo in zadeva čas naših babic in staršev. Se ti zdi, da bo dobro sprejeta med gledalci in kako sam gledaš na tekst?
Ja, res je. Sam ne poznam tega časa, o njem smo se učili v šoli. Bolj, ko se poglobiš v tematiko, bolje jo razumeš in nekatere takratne odločitve so zares absurdne. Spominjata se obdobja agrarne reforme tako starša kot stari starši. Težko obdobje je to bilo in mislim, da generacije 45+ bodo delo dobro sprejele in tudi razumele.
Ne vem pa, kako bo všeč mlajšim gledalcem. Ob predstavitvi filma z istoimenskim naslovom koncu osemdesetih let so bili gledalci navdušeni. Vmes se je veliko dogajalo in marsikaj spremenilo. Vsekakor realistično odraža dogodke nekega časa, za katere je prav, da ne gredo v pozabo. S kulturo nekaj sporočamo, ne glede na čas. Časi so bili kakršni so bili in prav je, da ne tonejo v pozabo in jih tudi prikažemo take, kot so bili.
Nedavno nazaj smo se v nekem pogovoru med prijatelji strinjali, da ni vsaka predstava za vsako občinstvo. Nekatere, zlasti lahkotnejšega žanra, ciljajo na množični obisk. Zahtevnejše predstave z resnim žanrom pač težko dosegajo tak cilj, kar pa ne pomeni, da se jih ne lotevajo tudi v amaterskih gledališčih.
Kaj pa oči meni o nastopu hčere?
Nisem pričakoval, da se bo odločila za to sodelovanje in zdi se mi prav, da se je. Ponosen sem nanjo in vesel, da se je tako odločila. Vesel sem, da se ne boji odra in nastopov, kot sem se jih v svojih začetkih jaz in da se dobro počuti med soigralci. Lepo je, da se je sploh ponudila priložnost, da lahko igra med odraslimi. Pravzaprav ni veliko tekstov in priložnosti, da se v predstavo vključi mlade igralce, da ne rečem otroke in lepo, da je režiser dal to priložnost prav Karli. Predstava je zahtevna in pripravili jo bomo v razmeroma kratkem času. Rad bi verjel, da se bo izteklo po željah in načrtih.
Lahko bi še kramljali, razpravljali o igranju, o nastopih, o delu amaterskih gledališč, kjer brez prizadevnih posameznikov ne bi mogli realizirati ničesar. Lahko bi jadikovali o tem, kaj vse bi bilo treba, pa tokrat ne bomo. Oba voljna delati naprej sta se odpeljala nazaj na Vrhniko na vaje. Spet bo potrebno zbrati misli in se koncentrirati na igro, ampak če človek nekaj počne s srcem, to ni težko.
Karla in Sašo v predstavi uporabljata oboje, zbranost, spomin in ljubezen do teatra.
Dragica Krašovec




