Razumem, da Življenje rešuje tako, da dviguje zavest, da povečuje Svojo prisotnost v meni... bolj kot sem zavestna, manj nasilja je lahko v meni. Življenje je Ljubezen in kjer je ljubezen, je milina, razumevanje, krotkost in sprejemanje. Nasilje izberem takrat, ko sem šibka, ko se ob vsej veličini, obilju in dobroti življenja počutim sama in ogrožena, ko se torej zanašam le na lastne moči in se zaprem med ozke stene svojega jaza. Iz te majhnosti ne opazim veličine Življenja in ne opazim njegovega Reda, zato v bran sebe in svojega uveljavljam svojo voljo. Vsak napor jaza je za Življenje nasilje! Šibkost je nekakšen sajast in smrdeč izpuh umora boga v meni, uničenja življenja v meni. Ironija in Lepota obenem tega je, da tega ne more zame in meni narediti nihče.

Kadar sem v moči, se ne počutim sama ali zapuščena, četudi sem do vratu v 'blatu', in četudi od vsepovsod letijo duhovne ali stvarne puščice. Kadar sem v moči, sem živa in široka in razpeta kot orlica čez valove vsakdana. Noben pljusk greznice me ne umaže in nobena grožnja me ne iztiri iz viševskega preleta. Z vsakim nasiljem, ki se zgrinja nadme, sem preprosto pomirjena, ker sem opravila z lastno nesnago.

Zato zaustavim svoje konje, ne bičam svojih rabljev, ne pljuvam svojih zasmehovalcev, ne udarjam po tistih, ki me tolčejo po glavi in ne zaničujem tistih, ki omejujejo mojo svobodo, če nočem končati na peklenski gugalnici, s katere nihče ne pride živ. Ljubim se torej, če le morem. Nadenem si duhovni prisilni jopič, zavežem si usta in ne dovolim, da bi me prešinila ena sama grda misel o dejanjih drugega, kaj šele, da bi jo izrekla ali udejanjila. Obmirujem! Preneham brcati, sprostim se, pomirim se s seboj in z drugimi.... in Reka me sama nosi proti večnosti Oceana.

Zdaj se spomnim, da sem lepa, da sem božanska, da sem Lepotica in Boginja, ki se še spomni svoje vzvišenosti nad duhovno umazanijo. Spomnim se, da znam ljubiti, najbolj tiste, ki si najmanj zaslužijo, a najbolj potrebujejo. Ti oropanci ljubezni, ti begunci iz Kraljestva, ti jetniki lastnega jaza trpijo neskončno bolj od mene in trpinčijo naprej, ker še niso doumeli, da je to valuta, ki se ne obrestuje. Zato skrbim, da je luč v meni prižgana in prižgem jo lahko samo jaz. In samo jaz jo lahko ne prižgem. Strašno! In čudovito obenem.

Vedno se gre zares in vedno se gre za moje življenje in za mojo smrt. Če verjamem v nasilje, prav, a naj ne kažem s prstom na druge, ki jim tako rada pripišem zasluge za moje nečedno obnašanje. A če stojim za svojo izbiro Ljubezni, potem ne iščem več izgovorov, zakaj nočem Sijati.

Sijte in bodite sijajni, Marjeta Šumrada

Sledi: Življenje me potrebuje tam, kjer sem #3 –Oživim notranje svetišče