Ko hodim po svetu in opazujem ljudi, naravo, vreme... in se spomnim, da sem tako hodila in opazovala ljudi, naravo in vreme pred tisoč leti in od samega začetka mene. Vživljam se v vse čase, kot bi bila prvi in zadnji človek in vsi vmes. Bila sem moški in ženska, bila sem arijka in črnka, Eskimka in Bušmanka, poznam zgodbo vsakega zemljana in vseh skupaj. Poznam vse kotičke zemlje v vsakem času, poznam gore in gozdove, stepe in morja in njihove zgodbe od začetka do konca.

Poznam vzdih občudovanja barvitosti življenja in poznam hladno neobčutljivost ropanja osebnega dostojanstva in zemeljskih lepot. Poznam sočen vonj džungelskega pragozda in suh vonj puščav. Bila sem kraljica in bila sem sužnja. Imela sem vse in imela nisem ničesar. Bila sem ljubljena in sem ljubila. Sovražila sem in bila osovražena. Ubijala sem in bila ubita. Bila sem svobodna in bila sem jetnica. Bila sem prostitutka in bila sem svetnica.

_________________________

Sanjala in živela sem vse sanje in doživela vse zmote. Poznam nečimrnost svojih spoznanj in poznam svobodo čiste misli. Poznam vse odtenke dušnih bolečin, bila sem zasmehovana, prezirana, moralno trpinčena, neštetokrat sem pokopala svojega otroka. In poznam radost in blaženost čiste zavesti, poznam božji dotik, njegovo vsemogočnost in poznam tolažbo svetega miru ob zadnjem dihu. Znane so mi vse telesne muke, poznam vse bolezni in poznam njihove vzroke, umrla sem vseh smrti in v vseh starosti, bila sem zaklana kot dojenčica, bomba mi je odnesla noge kot otroku, strela me je udarila, visela sem z vislic, bila sem zastrupljena, utopljena in pribita na križ. In poznam lahkotnost sijočega zdravja, poznam zmožnosti duhovno-telesne mojstrovine, ki se ni pozabila v svoji božanskosti.

Poznam zgodbo zemlje in njenih gozdov. Njihova zgodba mi poje neprekinjeno žalostinko od prvega brezbrižnega dotika, s katerim sem posegla vanj. Poznam lahkost bivanja v nekdanjih pragozdovih Sibirije, Evrope, Amerike, Afrike, Azije in Avstralije. Poznam okuse vseh sadežev, ki so mi padala naravnost v dlan. Poznam občutek ljubljenosti, ki mi ga je nudila neomadeževana plodnost gozdov in krotkost živali. Poznam vsa bitja, ki so naseljevala zemljo ob mojem prvem koraku in poznam občutek domačnosti, v katerem so mi živali služile kot kraljici. Vse okoli mi je streglo in v zameno želelo le ljubeče pozornosti. Veter je zapihal, kadar sem si ga zaželela in dež je padel, kadar sem ga potrebovala. Drevesa so spustila veje, če sem potrebovala zatočišče in gozd je fluorescentno zažarel, kadar sem stopala skozenj ponoči. Nikdar me ni zeblo, nisem poznala neurij, povodenj in toč.

_______________________

Bila sem lepa kot boginja brez vsakega truda. Podobna liliji, neudomačeni lepoti, ki za seboj pušča vonj omamnega etra... česarkoli sem se dotaknila z mislijo, pogledom ali dotikom, je obrodilo, zacvetelo, zadišalo in obogatilo že tako čudovite danosti življenja. Razumela sem govorico življenja brez učenja, brez govorjenja, brez osvajanja znanja.

Sedela sem visoko na dva-tisoč let mladi Sekvoji in v podobah sledila njeni zgodbi. V ptičjem žvrgolenju sem brala zven božjega duha. Tekla sem z volkovi in živela svobodo. Bila sem utelešena univerzalnost, ki je v sebi zbrala in presegla vse druge zemeljske stvaritve. Imela sem vse. (Iz vsebine ŠK Zgodba in pesem gozda)

https://solahosta.com/2021/09/06/skorajsnji-zacetek-brezplacnih-izobrazevanj/

Sledi: Pot mojih stvaritev 2 – Sekvoja spregovori