Strah je eno izmed osnovnih čustev, ki nas varuje, opozarja in spodbuja k previdnosti. Čeprav si pogosto želimo, da bi nas bilo manj strah, je prav to čustvo ključno za preživetje. Ob diagnozi rak pa strah pogosto postane vsakodnevni spremljevalec. Kako ga prepoznati, kako se z njim soočiti in zakaj je pomembno, da ga ne potlačimo?

Dr. Vesna Radonjić Miholič, upokojena klinična psihologinja, ki v združenju EuropaColon Slovenija vodi podporne skupine za bolnike, poudarja: »Strah ni sovražnik – je naraven odziv na ogrožajočo situacijo. Pomembno je, da ga prepoznamo in si ga priznamo.«

Strah je lahko tudi naš zaveznik, če ga znamo poslušati.

Ljudje strah doživljamo različno – lahko je glasen ali tih, nekateri se ga zavejo hitro, drugi pozneje. Lahko nas paralizira ali pa nas spodbudi k spremembi. Včasih se strahu celo naučimo – iz izkušenj ali prek drugih. »Ko premagaš strah, je občutek zmagoslavja velik,« pravi dr. Radonjić Miholič.

Strah se pogosto prepleta z drugimi čustvi – žalostjo, jezo, sramom. Zaradi teh povezav ga je še težje prepoznati. Hkrati vpliva na naše vedenje, cilje, odnose. Lahko nas ustavi, a tudi opozori. Posebej nevaren pa je tisti, ki si ga ustvarimo sami – kot posledico slabega počutja, ne pa resničnosti.

Vprašajmo se – ali vsem mislim res moramo verjeti?

Pogosto se pred strahom umikamo – v delo, zabavo, domišljijo. A če ga popolnoma potlačimo, izgubimo stik z realnostjo. Ravnovesje je ključno – da strah ni premočan, a ga tudi ne ignoriramo.

Strah ob bolezni ni le normalen, temveč pogosto vseobsegajoč.

Ko zbolimo, se zdi, kot da se podirajo domine – ena za drugo. Misli begajo k vprašanjem: kaj bo z mano, z bližnjimi, kako jih zaščititi? Velik del strahu izhaja iz nevednosti – zato je pomembno, da govorimo o svojih občutkih in vprašanjih.

Poseben strah je tudi tisti, ki pride po koncu zdravljenja. »Zdaj pa živi naprej kot prej. Pa ne gre. To je šok.« Povratek v običajno življenje, v službo, med ljudi, je za mnoge bolnike stresen. »Potrebno je znova spoznati svoje meje – in svojo moč.«

Strah pred izgubo identitete je eden najglobljih.

»Včasih se zdi, kot da bolezen zamegli vse moje vloge – partnerja, starša, prijatelja. To je najtežje,« pravi dr. Vesna Radonjić Miholič. Ljudje začnejo bolnika dojemati predvsem kot bolnika – kar prinese pokroviteljske nasvete, tudi ko jih ne potrebujemo.

Strah ne prizadene le bolnika, temveč tudi njegove bližnje.

»Tudi svojci se srečajo s svojo ranljivostjo. Sprašujejo se: bom znal pomagati, bom zmogel biti v oporo?« A pogosto o tem ne govorijo – strah ostane neizrečen.

Prijatelji pogosto ne vedo, kako pristopiti – bojijo se, da bodo rekli kaj napačnega. »Včasih jih moramo znova ‘povabiti’ – pokazati, da so dobrodošli, da jih potrebujemo,« meni Vesna in dodaja: »In če je treba – spoštljivo zavrniti nasvet, ki ga še nismo pripravljeni sprejeti.«

Kaj pa lahko naredimo, ko nas je strah?

»Ko začutite strah – poskusite se najprej umiriti. Vrnite se k telesu, k dihanju. Vprašajte se: je ta strah resničen ali mi moja misel laže?« Pomaga tudi, da naredimo nekaj majhnega, konkretnega: pokličemo bližnjega, se sprehodimo, pišemo, ustvarjamo.

»Strah ni sovražnik. Je del naše človečnosti. Naj ne vodi nas, temveč mi njega,« sklene dr. Vesna Radonjić Miholič.

Več o tem, kako strah vpliva na nas ob bolezni -tako na bolnike kot na svojce si lahko preberete v članku Ko strah postane zaveznik, ki je bil objavljen v glasilu Koloskop – Poletje 2025 oziroma na spletni strani EuropaColon Slovenija, združenja bolnikov z rakom prebavil.

Dr. Vesna Radonjić Miholič je o soočanju z diagnozo rak in strahu govorila na izobraževalno-družabnem dogodku ONKRAJ OBZORJA – Jadranje skozi izzive življenja z rakom. Dogodke organizira združenje EuropaColon Slovenija za bolnike z raki prebavil, njihove svojce, zdravstvene delavce in prostovoljce, in so za udeležence brezplačni.

Prijazno vabljeni, da se nam pridružite na naslednjem dogodku. Naročite se na brezplačne e-novice, da ne zamudite vabil na prihodnje dogodke. Skupaj smo v tem!