Anita iz Poljske se je pri 40 letih soočila z diagnozo raka želodca. »Trenutek, ko so mi postavili diagnozo raka želodca, je bil trenutek, ko sem začela zares živeti.« Sprva je bila preplavljena s strahom, saj so ji zdravniki povedali, da bo zdravljenje obsežno in zahtevno. Kmalu pa je spremenila pogled na bolezen: rak je videla kot opozorilni znak, njena naloga pa je bila, da ga sprejme in se spoštljivo poslovi.

Potek zahtevnega zdravljenja

Zdravljenje je bilo izjemno naporno. Pred in po operaciji je prejela kemoterapijo po FLOT režimu. »Ne zdržim več! Potegnila bom to cev ven! Ne morem več!« je zapisala med najtežjimi trenutki, ko je telo omagalo, misli pa so divjale. Kljub bolečini in omejitvam je odkrivala moč svojega telesa in pomen svobode. »Vse to bo minilo,« je postala njena mantra, ki ji je pomagala prebroditi najbolj naporne faze.

Po obsežni operaciji, v kateri so ji odstranili želodec, je morala znova odkrivati hrano. Brez želodca je telo delovalo povsem drugače: trebuh je bil trd in neobčutljiv, vsak obrok pa je spremljala slabost. Njena prehrana je bila omejena na tekoče, lahko prebavljive obroke, kot so juhe, otroške kašice ali proteinski napitki. Med okrevanjem se je zavestno odklopila od vsega, kar ni bilo nujno, in čas namenila sebi, družini ter peščici bližnjih prijateljev.

Od ranljivosti do notranje moči

Anita je ob bolezni spoznala pomen ranljivosti in podporo bližnjih. »Moji ljubljeni so prav tako 'zboleli' – ne fizično in ne z rakom, ampak s strahom, negotovostjo in nemočjo.« Pisanje je postalo njeno terapevtsko orodje: najtemnejše misli in občutke je spravila na papir, jih pogledala z distance ter tako dobila moč in jasnost.

Občutek svobode je poglabljala tudi z majhnimi vsakodnevnimi rituali. Po drugem krogu pooperativne kemoterapije, ko je bila fizično izčrpana, se je namenila le na hiter nakup, a je končala za volanom ob reki Visli – pela in jokala je ob glasni glasbi kar eno uro. Takrat je spoznala, da je prava svoboda sprejemanje odločitev na podlagi lastnih želja, ne omejitev telesa.

Sčasoma je začela sprejemati svoje telo in njegove omejitve. Kemoterapija, operacija in okrevanje so ji pokazali, kako močno in vzdržno je telo, ki prenaša bolečino in se obnavlja. »Ni bilo najdenih rakavih celic.« Predoperativna kemoterapija je uničila rak, in Anita je dosegla preobrazbo: našla je svobodo v življenju tukaj in zdaj. »Jutri« je izgubilo pomen; resnična svoboda je v sprejemanju trenutka in odločanju po lastnih željah.

Zdravljenje telesa, odkrivanje svobode duha

Med boleznijo je Anita odkrila, da je njena največja moč v tem, da je preprosto bila – nepopolna, ranljiva in negotova. »Bodi preprosto ti sama, s svojimi ‘dobrimi’ in ‘slabimi’ lastnostmi, ki jih to prinaša. Presenetila se boš.«

Verjame, da si mora vsak poiskati cilj, ki daje smisel. Pri njej se je kot cilj pojavila svoboda – odločanje po lastnih željah, ne glede na omejitve telesa.

Anita opozarja, da bolezen ni le izkušnja bolnika, ampak tudi njegovih bližnjih. Sprejeti ranljivost in nemoč družine ter prijateljev je del procesa. Naučila se je, da sta svoboda in notranji mir dosegljiva le, če sprejmemo sedanjost in se osredotočimo na trenutek tukaj in zdaj.

Njena zgodba je opomin, da lahko tudi v najtežjih preizkušnjah odkrijemo moč, svobodo in lahkotnost življenja – če sprejmemo svoje telo in misli takšne, kot so.

Rak želodca je v javnosti manj izpostavljen kot nekateri drugi raki, na primer rak dojk ali rak debelega črevesa in danke. Prav zato je toliko pomembneje, da smo pozorni na dejavnike tveganja. Bolezen v zgodnjih fazah pogosto ne povzroča jasnih znakov, prvi simptomi pa so lahko zelo neznačilni. Mednje sodijo nepojasnjeno napihovanje, prebavne motnje, slabokrvnost ter utrujenost, ki jo ta spremlja – težave, ki se pogosto pojavijo šele, ko je rak že napredoval.

Vsako leto pri nas z rakom želodca zboli približno 450 ljudi, kar predstavlja okoli pet odstotkov vseh novo odkritih rakov. V evropskem merilu je rak želodca deseti najpogostejši rak in sedmi najpogostejši vzrok smrti zaradi raka (ECIS, 2022). Stopnja 5-letnega preživetja v Evropi se giblje med 19 in 30 odstotki.

Celotno Anitino zgodbo lahko preberete TUKAJ.

V združenju EuropaColon Slovenija tudi z objavo zgodb mladih bolnikov do 50 let v sodelovanju z DiCE (Digestive Cancers Europe ) ozaveščamo in spodbujamo k zgodnjemu odkrivanju raka prebavil.

SKUPAJ SMO V TEM!

www.europacolon.si