April je mesec ozaveščanja o raku požiralnika — bolezni, ki se pogosto razvija tiho. Tako tiho, da jo mnogi opazijo šele, ko je že napredovala. Tudi Janja sprva ni posvečala posebne pozornosti signalom svojega telesa.

Živela je hitro življenje. Mama štirih otrok, predana delu, navajena odgovornosti in tempa, ki ne dopušča veliko premorov. Nelagodje po jedi, pekoč občutek, napihnjenost — vse to je nekako sodilo v vsakdan. Nekaj, kar bo minilo. Pa ni.

Spomladi 2024 se je stanje poslabšalo. Hrana ji ni več “sedla”, telo je opozarjalo vedno glasneje. Ko je poiskala pomoč, so se dogodki začeli odvijati hitro. Preiskave, napotitve, pogovori.

In potem trenutek, ki ga ne pozabiš. »Janja moja, to je rak.«

V tistem hipu se je svet ustavil. Strah. Nejevera. Tišina.

V dneh, ki so sledili, so se vrstila vprašanja brez odgovorov. Noči so bile dolge in polne misli. V nekem trenutku je bila prepričana, da se poslavlja od svojih najbližjih. Kot da bi se življenje nenadoma skrčilo na krhke, boleče trenutke.

»Moja maska močne ženske je padla,« danes pove.

A prav tam, kjer se je vse zdelo izgubljeno, se je začelo rojevati nekaj novega.

Zdravljenje je bilo težko. Kemoterapije so izčrpavale telo, dnevi so bili polni slabosti in utrujenosti. Prišel je tudi trenutek, ko so začeli izpadati lasje — in odločitev, da si jih postriže. Eden tistih tihih, a globokih trenutkov, ko se soočiš sam s sabo.

Sledila je zahtevna, večurna operacija, ki ji je za vedno spremenila telo.

A ni bila sama. Ob njej je stal soprog. Tiho, vztrajno, vsak dan. Z njo so bile hčerki, družina, ljudje, ki niso odšli, ko je bilo najtežje. In bila je tudi ona sama — z notranjo trmo, ki ji ni dovolila, da bi obupala.

Korak za korakom. Dan za dnem. Kratki sprehodi. Majhne zmage. Trenutki, ko je bilo vsaj malo lažje. In počasi se je začela vračati.

Danes Janja pravi, da jo je bolezen spremenila.

Ne živi več v nenehnem hitenju. Naučila se je reči »ne«. Ostati doma brez slabe vesti. Poslušati svoje telo. In predvsem — ceniti drobne trenutke, ki jih je prej pogosto spregledala. Smeh vnukov. Skupni izleti. Mir.

Njena zgodba ni le zgodba o bolezni. Je zgodba o tem, kako krhko je življenje. In kako močni smo lahko, ko se zdi, da nimamo več moči.

Rak požiralnika – tiha bolezen

Po podatkih Registra raka Republike Slovenije je v letu 2022 za rakom požiralnika zbolelo 84 oseb (64 moških in 20 žensk).

Rak požiralnika se razvija v požiralniku ali na prehodu med požiralnikom in želodcem. Najpogosteje se pojavlja kot:

• ploščatocelični karcinom (v zgornjem delu požiralnika)
• adenokarcinom (v spodnjem delu, na stiku požiralnika in želodca)

Bolezen se pogosto razvija neopazno, zato so zgodnji simptomi lahko blagi in jih hitro spregledamo.

Bodite pozorni na:

• dolgotrajen refluks ali zgaga
• težave ali bolečine pri požiranju
• bruhanje ali pogosto dušenje ob hrani
• nepojasnjena izguba telesne teže

Če simptomi vztrajajo, se posvetujte z zdravnikom. Zgodnje odkrivanje lahko bistveno izboljša uspešnost zdravljenja.

Janjino celotno zgodbo si lahko preberete v glasilu Koloskop Pomlad 2026, ki ga izdaja združenje EuropaColon Slovenija. Več na spletni strani združenja: https://www.europacolon.si/e_files/content/Koloskop-029-FINAL-web.pdf

Več o raku požiralnika pa je na voljo tudi v zloženki, pripravljeni v sodelovanju z zdravniki Onkološkega inštituta v Ljubljani:

https://www.europacolon.si/e_files/content/Zlozenka-Rak_poziralnika.pdf

Združenje EuropaColon Slovenija

Skupaj smo v tem!

www.europacolon.si