Kadar nekdo verjame, da je zemlja ravna, ga ne moremo pregovoriti iz tega. On ve, da je ravna, poglej skozi okno in boš videl. Edini način spoznanja je, da gre in poskuša najti 'rob'. Pri tem mora paziti, da se ne vrti v krogih, ampak hodi povsem naravnost. Prej ali slej bo prišel do točke, s katere je začel in bo sprevidel svojo zmoto. To je edini način, ki ga sune iz zatopljenosti vase. Iz iluzije človek ne more priti s pregovarjanjem.

Obstaja še ena možnost, a jo je težko opisati. Izvzemimo dvoje glavnih nasprotij, ki jih čutila zaznavajo in poglejmo v ta trenutek kot v večnost, kljub temu, da se verjetno ne počutimo najbolje, da smo bolj ali manj frustrirani, zaskrbljeni, pod stresom itd. Težavnost pojasnila je v tem, da nam ni treba narediti ničesar, da bi doživljali ta trenutek kot večnost vseh možnosti. Tudi poskušati ne smemo ne narediti ničesar, kajti tudi to je počenjanje. Kako naj to pojasnimo? Ne moremo, ker ni ničesar za pojasniti. Tako že je!

Kdor to doume, ga uvid sune v budnost. Strašni mojstri zena uporabljajo šok terapije, da zaustavijo sicer neprekinjeno zatopljenost vase in učenca pripeljejo 'semkaj'. Ni poti do tu. Če me vprašate, kako naj pridete do sem, je enako kot če me vprašate, kako naj se prebudite, vam odgovorim, da to ni pravo vprašanje. Zakaj se hočemo prebuditi? Ker spimo! To naprezanje je edina ovira na poti budnosti, ker izhaja iz 'spanca'. Nehajmo se naprezati, le doumimo, da že smo. Budnost že imamo. Seveda, privilegij zanjo je v naših rokah, lahko se odločimo za svojo igro, zato živimo v egu, hočemo spati v samo-ustvarjeni resničnosti. Ega ni nikjer, razen v naši glavi, enako kot zemlja nikoli ni bila ravna, razen v glavi tistega, ki hoče tako misliti. Ko bomo hoteli, se bomo prebudili.