Priseljenci in invalidi se v Sloveniji redko omenjajo v istem stavku, a imata skupnost migrantov in oseb z oviranostmi veliko več skupnega, kot bi si mislili. Obe skupnosti se srečujeta z ovirami pri dostopu do storitev, s težavami pri vključevanju na trg dela, samostojnem življenju ter pri družbeni vidnosti. Obe skupini lahko doživljata predsodke, nerazumevanje in pogosto tudi neupravičeno patroniziranje.

Ob letošnjem mednarodnem dnevu invalidov, ki ga obeležujemo 3. decembra, je bilo v Ljubljani organizirano posebno srečanje predstavnikov Zavoda Brez ovir in društva Medkulturni dialog, osebnih asistentov in posameznikov z migrantsko ter invalidsko izkušnjo. Srečanje je odprlo vprašanja, ki so v Sloveniji pogosto potisnjena na obrobje, a se dotikajo tisočih – kako živimo različnost in komu je v naši družbi dejansko omogočeno polno sodelovanje.

Dostopnost kot temelj, ne privilegij

V društvu Medkulturni dialog že dolgo opozarjajo, da se integracija prične šele tam, kjer se človeku omogoči, da polno sodeluje. »Podobno kot osebe z oviranostmi tudi ljudje z migrantsko zgodovino pogosto naletijo na ovire: ne poznajo dovolj jezika, ne poznajo svojih pravic, pogosto doživljajo izolacijo in diskriminacijo,« je izpostavil direktor društva Furkan Guner, ki se je v Slovenijo preselil iz Turčije pred 12 leti. Poudarja, da imajo invalidi podobno izkušnjo kot mnogi priseljenci – pogosto morajo sami razlagati svoje potrebe, se boriti s sistemom ter dokazovati, da so upravičeni do podpor, ki bi morale biti samoumevne.

Osebna asistenca je eden ključnih stebrov samostojnega življenja invalidov v Sloveniji, hkrati pa predstavlja tudi veliko zaposlitveno priložnost za posameznike iz različnih kulturnih okolij, ki želijo svoje delo posvetiti podpori drugim. Davor Knežiček, vodja usklajevalcev osebne asistence v Zavodu Brez ovir, je pojasnil: »Številni priseljenci vstopajo v slovenski prostor brez poznavanja področja osebne asistence – tako z vidika pravic kot možnosti zaposlitve – zato je bil dogodek odlična priložnost za pridobivanje informacij iz prve roke, saj to področje zahteva dobro razumevanje potreb uporabnikov, zakonodajnih okvirov in etičnih načel.«

Osebni asistenti kot most med svetovi

Vpogled v delo osebnih asistentov je predstavil Goran Ajtič, pisatelj, filmski ustvarjalec in osebni asistent, ki vsak dan dela z gibalno oviranim uporabnikom. Po njegovih besedah je osebna asistenca veliko več kot nabor storitev – je prostor zaupanja, partnerstva in soustvarjanja vsakdana. »Ko stopiš v življenje osebe z oviranostjo, ne pomagaš samo pri fizičnih opravilih, postaneš ji družabnik. Pomagaš ji pri tem, da ostane del družbe, da lahko gre v službo, na fakulteto, v trgovino, na kavo. Vse to, kar prevečkrat jemljemo za samoumevno,« je povedal.

Srečanje je pokazalo, da se poti priseljencev in invalidov pogosto nevidno prepletajo – pri iskanju dostojanstva, priložnosti in občutka pripadnosti. Čeprav so izzivi različni, je temeljna potreba enaka: družba, ki razume, da raznolikost ni breme, temveč vrednota. Ko govorimo o invalidih in priseljencih, ne govorimo o dveh marginalnih skupinah, temveč o delih skupnosti, ki ju je treba slišati in vključiti. Prava integracija in prava dostopnost se ne začneta pri zakonih – začneta se pri odnosu, pri pripravljenosti razumeti drugega in pri prepričanju, da je vključujoča družba boljša za vse.