Rak požiralnika spada med redkejše rake prebavne cevi, saj na leto zboli manj kot sto ljudi, kar predstavlja manj kot odstotek vseh novo odkritih bolnikov z rakom. Kot še kaže statistika, je to rak, za katerim pogosteje zbolijo moški po 50. letu.

Dejavniki tveganja za nastanek
Najizrazitejši dejavniki tveganja za nastanek raka požiralnika so poleg spola in starosti še:

• neustrezna prehrana in previsoka telesna teža,
• kajenje in alkohol,
• gastroezofagealna refluksna bolezen (GERB),
• motnja gibljivosti požiralnika (ahalazija),
• kila požiralnika (hiatalna hernija) in
• nekatere dedne bolezni.
  

Pri GERB pride do predrakavih sprememb na sluznici požiralnika, ki jih imenujemo Barretov požiralnik, in iz njih se lahko razvije rak.

Bolezenski znaki

Pri raku požiralnika moramo biti pozorni predvsem na:

• motnje požiranja hrane, sprva trše, nato tudi tekoče hrane,
• bolečine pri požiranje hrane,
• hujšanje,
• hripavost in kašelj in
• povečane področne bezgavke.

Ob tem se lahko pojavi tudi bruhanje krvi iz želodca ali požiralnika, izkašljevanje krvi, črno oziroma smolasto blato ter pri sistemsko napredovali bolezni kaheksija (podhranjenost).

Diagnoza in stadiji bolezni

Osnovna diagnostična preiskava je gastroskopija, to je endoskopski pregled zgornjih prebavnih poti, s katero gastroenterolog pregleda sluznico požiralnika, želodca ter dvanajstnika in med to preiskavo lahko tudi odvzame vzorce tkiva za patohistološko preiskavo.

Po diagnozi bolnik opravi nadaljnje preiskave, s katerimi se določi stadij bolezni:

• endoskopski UZ požiralnika,
• RTG požiralnika s kontrastom,
• CT-preiskave prsnega koša in trebuha,
• UZ trebuha ter
• v nekaterih primerih tudi bronhoskopija.

Zdravljenje

Zdravljenje raka požiralnika je odvisno od stadija bolezni. Bolniki so lahko zdravljeni kirurško, z obsevanjem in s kemoterapijo ali s kombinacijo navedenih metod. Pri omejeni bolezni je predvideno samo kirurško zdravljenje. Pri področno napredovalem raku požiralnika bolniki prejmejo tudi dodatno radiokemoterapijo bodisi pred operacijo ali po njej.

Kadar tumorja ni možno operirati, bolniki prejmejo z radiokemoterapijo, ki ji nato lahko sledi operacija, ali z radiokemoterapijo brez operacije. Pri paliativnem zdravljenju pridejo v poštev: paliativna operacija, tele- ali brahiradioterapija, vstavitev žične opornice (stent) ali laserska rekanalizacija na mestu zožitve, vstavitev hranilne gastro- ali jejunostome, vstavitev nazogastrične sonde ali ustrezno simptomatsko zdravljenje.

Prvi dve leti po zdravljenju bolniki prihajajo na kontrolne preglede na tri mesece. Na teh pregledih zdravnik opravi klinični pregled in osnovne krvne preiskave, enkrat letno tudi UZ ali CT trebuha, RTG pljuč in endoskopski pregled zgornjih prebavil. Po dveh letih bolniki prihajajo na pregled na šest mesecev, po petih letih pa spremljanje bolnika prevzame splošni zdravnik.