V obzidje vpeta grobna kapela družine Pekle-Piščanec na pokopališču v Štepanji vasi v Ljubljani je sestavljena iz glavnega prostora pravokotnega tlorisa in tristrano zaključenega vhoda, odprtega s tremi rahlo šilasto zaključenimi loki; polja nad njimi zapolnjuje v plitvem reliefu vklesan vegetabilen okras. V notranji prostor vodi kamnit, prav tako šilasto zaključen portal, ki ga zapirajo litoželezna mrežna vrata (v. 242 cm).

Ravne in ukrivljene palice oblikujejo perspektivičen pogled v arkadni hodnik v skrajšavi, ki v izteku ponovi motiv vhoda in aludira na vstop v onstranstvo, hkrati pa se v zgornji polovici formira srce. Pri vrhu vratno odprtino krasi v krog ujet krilat genij z navzdol obrnjeno baklo, ki se nanjo hkrati tudi naslanja, na vsaki strani kroga je po ena lovorjeva vejica. Navzdol obrnjena bakla je uveljavljen atribut genija smrti vse od antike dalje, lovor pa je kot vse zimzelene rastline povezan s simboliko nesmrtnosti.

Prav ta 37 cm visoka litoželezna aplika korpulentnega genija nam razkrije proizvajalca, saj je signatura livarn na izdelkih 19. stoletja redkost in tudi ta vrata je nimajo. Identične genije srečamo na bazah litoželeznih križev ter na nagrobnih spomenikih, za katere vemo, da so bili izdelani v livarni Dvor pri Žužemberku (Hof in Krain). Omenimo jih le nekaj: nagrobni križ Ignaca Šušteršiča († 1878), ki ga hrani Dolenjski muzej Novo mesto, Levičnikov oz. t. i. Fužinarski nagrobni križ v Železnikih ter litoželezna nagrobnika bratov Riharda grofa Lichtenberg (†1840) in Maksimilijana grofa Lichtenberg-Mordax (†1841) ob župnijski cerkvi v Starem Trgu pri Ložu.

Livarna Dvor je bila najpomembnejša železolivarna v 19. stoletju na Slovenskem in je sodila tudi med pet najpomembnejših v habsburški monarhiji. Ustanovil jo je knez Viljem Auersperg leta 1795, v dvajsetih letih 19. stoletja je postala največja livarna v vsem južnoalpskem prostoru in bila edina na našem ozemlju, ki je izdelovala predmete t. i. umetniškega liva. Leta 1835 je zaprosila za podelitev deželne koncesije in naslednje leto ji je bila le-ta podeljena »zaradi velikega ugleda«. Prejela je laskavi naslov deželno privilegirane železarne – Cesarsko-kraljeva privilegirana fabrika kneza Auersperga za litoželezno in kovanoželezno blago.

V tridesetih in štiridesetih letih 19. stoletja je livarna izdelke pošiljala na industrijsko-obrtne razstave, ki jih je organiziralo Društvo za spodbujanje in podporo industrije in obrti v Notranji Avstriji v Celovcu (1838), Gradcu (1841) in Ljubljani (1844), ter na Vseavstrijsko obrtno razstavo na Dunaju (1845). Zaradi »čistega liva, lepih in predvsem nadvse okusnih oblik« je zanje prejela najvišja priznanja; to pa predstavlja tudi začetek industrijskega oblikovanja na Slovenskem.

Poleg običajne in v 19. stoletju na splošno razširjene historicistične (neobaročne, neorokokojske, neoklasicistične) likovne govorice je Dvor zlasti pri nekaterih nagrobnih križih (omenjeni Šušteršičev v Novem mestu ter identični odlitki na pokopališčih v Žužemberku, Soteski na Dolenjskem itd.) in ograjah (npr. balustri balkonskih ograj dvorca Brinje in hiše Karantanska 2 v središču Domžal, kjer je portal datiran 1885) razvil lastne in zelo prepoznavne, iz geometrijskih likov izhajajoče forme. Lep tovrsten primerek so tudi tukaj predstavljena vrata.

 Simona Kermavnar