Nikogar ni, ki ga zadrževanje v gozdu ne bi tako ali drugače oplemenitilo... morda z veseljem, jasnostjo, navdihom ali pomiritvijo. Nekaj je v gozdnem etru, kar ni najti nikjer drugje. Dolgo že bredem po skrivnostih življenja in ena največjih je gotovo naša sorodnost z drevesi. Drevesa so nam po žaru zavesti bližja kot najbolj razviti primati.

Še pred manj kot 200 leti je bil gozd naravno zatočišče človeka. V njem je našel varnost, hrano in ljubezen. Tesno povezan z ritmom gozdnega življenja je ostajal naraven tudi sam. Danes je na zemlji le še 2% prvotne biotske raznovrstnosti in od te le majhen del gozdov. Pred 200 leti, s pojavom mehanske znanosti in industrije, pa so pod rokami človeka padla še zadnja orjaška drevesa. Staroselska ljudstva bi v tem videla močno zmanjšanje možnosti za razcvet človeške zavesti, kajti drevesa, zaradi svoje mirne dolgoživosti, ljudem pomagajo k dvigovanju razumevanja sebe in življenja. Drevesa so nosilci pramodrosti, ki se nam skrivnostno razkrijejo, kadar odprti prisostvujemo njihovemu bivanju.

Vse do modernega človeka so ljudstva sveta poznala moč gozdnih odmikov, v katerih nekaj dni preživimo v samoti in tišini, pogosto s postenjem od hrane, govora, druženja in vsakdanjih opravil. Velik vpliv na našega duha, na notranjo klimo ima že vsakodnevni vstop v gozd, ko spustimo vse misli in skrbi ter le doživljamo mirnost in pričujočnost dreves. Naše telo je lačno tega zlitja, je njegovo najbolj naravno stanje. Brez primere pa je 9 dnevno zadrževanje v gozdu, v katerem popolnoma prepišemo vsiljen družbeni ritem iz celic telesa. Gre za celovito preobrazbo dražljajev, ki si jih privoščimo... za celovito čistko informacij, s katerimi se zasipavamo.

Bolezni, stiske, nezadovoljstvo, razočaranja... vse to je nanesen balast, ki nas duši in naravno odpade skozi daljši gozdni odmik, ne da bi karkoli naredili v to smer. Tako nas gozdi odmik zdravi, neguje in hrani, kadar se vanj ne vmešavamo s svojimi idejami o ozdravitvi in pomiritvi. To je čudovita novica za vse, ki jih poplava nasvetov spravlja v še večjo stisko.

V slabem počutju smo, kadar izgubimo mir, jasnost in odmaknjenost od zadev vsakdana. Potegnejo nas v svoj delirij in izčrpajo. Preveč časa se izpostavljamo stresu, vrvežu, hrupu, govorjenju, razmišljanju... s svojo pozornostjo zelo hitro preskakujemo iz enega opravila na drugega in živimo življenje podobno bolhi, ki nenehno skače sem in tja. Pozabili smo, da smo v resnici mirni in prisotni kot drevesa, ki trdno ukoreninjena mirujejo, le okoli njih se vse vrti. Tudi človek je po naravi v sebi mirujoč, ne glede na to, s kašnimi viharji ga življenje sooči. Njegova zavest je visoko nad valovi vsakdana in nikdar mu nič ne bi smelo spodnesti tal pod nogami.

V tem smo se ljudje pozabili, zato nam je tako lahko prodati nadomestke človeškega porekla, ki naj bi prinašala mir in zdravje. Lačni smo jasnosti, pomiritve in ljubečih navdihov, zato se zatekajmo v gozd, kadar le moremo, privijmo se h kakšnemu drevesu, izjočimo bolečino, zakurimo ogenj, lezimo na travo na robu gozda in povzdignimo misel k zvezdam, ki jih naš vrvež ne gane. Gozdna šola Hosta letos prvič pripravlja 9-dnevni gozdni odmik tudi pozimi od 25.12.2020 do 2.1.2021 v prelepi odmaknjeni lokaciji Dola pri Idriji. Če vas je ta prispevek dregnil, vabljeni, da si opomorete z neprecenljivo močjo gozdnega odmika.(https://solahosta.com/dozivite-gozd/)