Mladi zmaji smo v petek 1.12. in soboto 2.12. v soorganizaciji z Nacionalno agencijo MOVIT – Zavodom za razvoj mobilnosti mladih in podporo Zavarovalnice Sava pripravili že peto mednarodno konferenco o duševnem zdravju mladih Mladost (je) ni norost.

Letošnja konferenca je bila nekaj posebnega, saj je prvič potekala dva dni – prvi dan smo se poglobili v temo skrbi zase, drugi dan pa smo se posvetili postavljanju meja, tako znotraj organizacij, v odnosu do uporabnikov in sodelavcev kot tudi medinstitucionalno. V nadaljevanju z vami delimo nekaj foto utrinkov, grafičnih zapisov, ki jih je tekom konference beležila Alenka Oblak in vsebinskih povzetkov, ki jih je napisala naša ekipa prostovoljk.

Poleg tega, je v produkciji Radia Eter nastal sklop priložnostnih podcastov z nekaj govorniki in izvajalci delavnic na konferenci. Pogovori potekajo v slovenskem ter angleškem jeziku in jim lahko prisluhnete tukaj: soundcloud.com/eter-701570729

1. DAN

Predavanja

Sylwia Lewandowska-Akhvlediani

Konferenco je s prvim predavanjem odprla Sylwia Lewandowska-Akhvlediani, psihologinja in antropologinja, ki nam je skozi zanimivo metaforo s čolnom predstavila raziskovanje odpornosti (ang. resilience) in njeno pomembnost. Njeno glavno sporočilo je bilo, da je življenje podobno reki – bolj kot smo pripravljeni na valove in razburkane reke, manj boleče doživljamo življenjske izzive. Ključno je, da se naučimo usmerjanja »čolna« po toku življenja, saj ga ne moremo spremeniti ali se mu izogniti.

Odpornost je primerljiva z mentalno mišico, ki zahteva redno treniranje. Sylwia je poudarila pomen pripravljenosti na izzive, obenem pa se je dotaknila tudi vodenja, izpostavljajoč, da je vodja vsak posameznik, ki ima nekakšen vpliv na skupino. S serijo vprašanj in razmišljanj nas je vodila k spoznanju, da je vsak izmed nas vodja v lastnem življenju. Spodbudila je razmislek o tem, kaj bi se zgodilo, če bi mlade začeli dojemati kot vodje samih sebe, spreminjajoč perspektivo. Pri obravnavi odpornosti je izpostavila tudi prilagodljivost, pri čemer je uporabila metaforo zrna kave, ki nazorno prikazuje pomembnost prilagajanja na spremembe in ohranjanje fleksibilnosti (kot je zrno kave, ki razvije vonj in okus ob stiku z vrelo vodo).

Še posebej v teh negotovih in nepredvidljivih časih je koristno iskati pozitivne vidike ter ohranjati drugačno perspektivo. Predavateljica je na koncu vključila tudi udeležence, ki so preko aplikacije Slido odgovarjali na tri vprašanja in s tem sodelovali pri oblikovanju skupnega povprečja za tri področja: Inteligenca prilagodljivosti, Čas okrevanja in Mentalna sposobnost. Poudarila je tudi pomembnost telesa ter vključitve različnih telesnih tehnik za mlade, da se lažje in hitreje dvignejo iz težkih preizkušenj. Zaključila je z mislijo, da okrepimo občutek, da smo vsi dovolj, in odprla prostor z vprašanji za lasten razmislek: Kako lahko pomagam? Kako sem lahko koristen?

Dr. Primož Rakovec: Skrb zase – krepitev odpornosti za dobro počutje in poklicno prakso

Dr. Primož Rakovec nas je navdušil s sproščujočim, interaktivnim in zabavnim nastopom, ki je bil prežet s prigodami in primerjavami. S svojim humorjem nas je nasmejal in hkrati navdihnil. Osredotočil se je na uničujoč vpliv stresa na naše življenje in odnose ter udeležencem pustil dovolj prostora, da so z njim soustvarjali dialog o pomenu skrbi zase, načinih skrbi ter odpornosti na stresne situacije.

Predstavil nam je večdimenzionalni model skrbi zase, ki zajema fizično, odnosno, profesionalno, duhovno in kognitivno-čustveno raven, prepleteno s samozavedanjem. Poudaril je, da je ohranjanje ravnovesja med temi področji optimalna rešitev za skrb zase in ohranjanje duševnega zdravja.

Odpornost je ilustriral z uporabo žogice za namizni tenis in povabil udeležence, da usmerijo pogled proti žogici, ki jo je odbil od mize. Ta praktičen prikaz ponazarja, da bi morala biti naša odpornost kot odbojna žogica – takoj, ko pade, se mora zmožnost odboja ponovno aktivirati.

Poudaril je tudi pomembnost znati reči “NE” ter vlogo notranjega dialoga, ki deluje kot navada. Zavedanje notranjega dialoga omogoča vplivanje nanj in preoblikovanje perspektive na stvari v bolj pozitivno in optimistično smer. Omenil je tudi koncept “mentalnega treninga”, sestavljenega iz dveh ključnih komponent: samo-motivacije (pozitiven notranji dialog) in samo-inštrukcij (usmerjanje pozornosti, pomoč pri oblikovanju hipotez, ohranjanje informacij v kratkoročnem spominu).

Za zaključek je delil pomembno sporočilo, ki ni le povzelo bistva njegovega predavanja, temveč zajelo ključno sestavino življenja – humor. Spodaj najdete še tri izjave, ki jih je z nami delil dr. Rakovec in ki vam bodo morda v navdih ali pomoč v vašem življenju:

• “Skrb zase pomeni dati svetu najboljše od sebe, ne le to, kar nam je ostalo” (K. Reed).
• “Skrb zase ni samovšečnost. Skrb zase je dejanje preživetja” (A. Lorde).

“Najučinkovitejše orožje proti stresu je sposobnost izbire ene misli namesto druge” (W. James).

Gaja Živec: Samoempatija skozi nevropsihološko zrcalo

Na letošnji konferenci smo si prizadevali vključiti tudi razmišljanja in ustvarjalno delo mladih. Gaja Živec, predstavnica letošnje študentske sekcije, je delila svoje raziskovalno delo o samoempatiji.

Za lažje razumevanje svoje naloge je predstavitev začela z osnovnimi psihološkimi in nevrološkimi koncepti. Samoempatijo je opredelila kot sposobnost razumevanja in sočutja do samega sebe; sestavljena je iz treh ključnih komponent: samopozornosti, samosprejemanja in samoregulacije. Nadalje je razkrila možganske regije in  sisteme živčnih prenašalcev, ki so vpleteni v proces samoempatije, ter obravnavala vpliv genetike in okolja na njen razvoj.

Poudarila je tudi prepletanje samoempatije s kakovostjo medosebnih odnosov – empatija nam pomaga razvijati samoempatijo, medtem ko višja stopnja samoempatije prispeva k oblikovanju kakovostnih odnosov. Posebno pozornost je namenila pomenu samoempatije za duševno zdravje, saj naj bi delovala kot nekakšen zaščitni ščit in nam pomagala ob soočanju s težavnimi in stresnimi situacijami. V okviru svoje raziskave, izvedene z  EEG, ugotavlja, da je pri posameznikih z višjo stopnjo samoempatije opaziti večjo moč alfa in teta valov, kar kaže na povečano kognitivno aktivnost.

Maja Drobne: Potrebe mladinskih delavcev

Maja Drobne iz Društva Lojtra nam je predstavila raziskavo o duševnem zdravju mladih v Sloveniji. Preko intervjujev so mladinski delavci odgovarjali na vprašanja vezana na težave, ki jih zaznavajo pri mladih, dejavnike, ki vplivajo na njihovo delo in priložnosti za razvoj kompetenc. Razvili so kompetenčni okvir, ki zajema ključne kompetence, kot so aktivno poslušanje, skrb zase, razumevanje travme, fleksibilnost in prilagodljivost, razumevanje razvoja najstnikov ter usmerjanje in podpora.

Nato so izvedli raziskavo v Sloveniji, na Hrvaškem in v Romuniji. Ugotovili so, da se 96 % zaposlenih, vključenih v raziskavo, vsak dan srečuje z mladimi, ki imajo težave z duševnim zdravjem. Med njimi se 45 % sooča z mladimi, ki imajo resne težave, postavljene diagnoze duševnih izzivov. Najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo pri mladih, vključujejo agresivnost, anksioznost, depresijo, jezo, motnje pozornosti, stres, ADHD (motnja pomanjkanja pozornosti s hiperaktivnostjo) in panične napade.

Na podlagi raziskave so obravnavali nekaj ključnih vprašanj: Kaj lahko mladinski delavci naredijo? Kako lahko podpremo mladinske delavce? Maja je poudarila pomembnost postavljanja meja in razložila, da lahko mladinski delavci zagotovijo varen prostor, vzpostavijo zaupen odnos, poslušajo, oblikujejo podporno ekipo strokovnjakov, ustvarijo načrt pomoči in so na voljo za mlade. Kljub temu pa ne morejo svetovati, postavljati diagnoz ali deliti izkušenj drugih mladih. S svojo predstavitvijo raziskave je odprla pomembna in aktualna vprašanja v zvezi z delom z mladimi, ki so bila nadalje obravnavana tudi v naslednjih predavanjih in delavnicah.

Delavnice

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih: Prisluhni telesu

Doc. dr. Tjaša Stepišnik Perdih, predavateljica na FUDŠ in predstojnica oddelka za psihosocialno pomoč in svetovanje, je svojo delavnico posvetila stiku z našim telesom. Preko različnih vaj nas je popeljala v občutja in zaznavo telesnih občutkov, vse to pa povezala s pomembnostjo le-teh za naše zdravo, trdno in stabilno psihično delovanje.

Že na začetku je pritegnila udeležence z glasbo, s skladbo “500 miles”, in sprehodom po prostoru. Nadaljevala je z vajo v paru, kjer je eden od udeležencev šest minut govoril le o tem, kaj se dogaja v njegovem telesu. Vloge so nato zamenjali, si izmenjali mnenja med seboj ter nato s skupino. Vaja “približevanje v krogu” je vključevala vse udeležence, ki so po navodilih predavateljice postopoma stopali krogu oziroma korak za korakom. Cilj vaje je bil spremljanje notranjih občutij, zaznavanje, kdaj je dovolj, kdaj je neprijetno, in kako lahko posameznik v tem trenutku izboljša svoje počutje.

S zadnjo vajo je predavateljica udeležence še bolj usmerila v tematiko, saj so preko hoje spoznavali svoje meje. Oseba A je počasi stopala korak za korakom proti osebi B, in ko je ta začutila, da ji telo nekaj sporoča, je morala reči “stop”. Osebi C in D sta dogajanje opazovali ter na koncu vaje delili pomembne uvide.

Spoznanja, ki so jih udeleženci delili ob koncu delavnice, so pomembna tako za poklice, ki se posvečajo ljudem, kot tudi za vsakodnevno življenje, kjer se vedno znova soočamo z odnosi, skozi katere se učimo postavljati meje. Pomembno se je vprašati: »Kakšne meje postavljam?« So fleksibilne, rigidne, puste, odločne, …? Skupaj z udeleženci je predavateljica delavnico zaključila z mislijo, da se zdrave, fleksibilne meje prilagajajo glede na osebo, in da ne spustimo vseh ljudi enako blizu. Ljudje pogosto pozabljamo na svoja telesa, zato je ključno prisluhniti svojemu telesu v različnih situacijah.

Ivona Kruljac, dr. med.: Kako vstopiti v čevlje drugega, brez da bi nas preveč ožulili in brez da bi želeli hoditi namesto njega

Na začetku delavnice nas je Ivona prosila, da se predstavimo in podelimo, kakšna je naša vloga pri delu z mladostniki. Odgovarjali smo na vprašanja, kot so: “Kaj se vam zdi, da je za mladostnike pomembno?, Kakšne lastnosti potrebujem jaz kot strokovni delavec, terapevt,…?, Kaj prinašam v odnos z mladostnikom?, Kaj mladostnik prinese v delovni odnos?, Kaj še vpliva na ta odnos?” Odgovore smo podajali ustno, medtem ko jih je Ivona zapisovala na tablo. O odgovorih smo nato tudi razpravljali in nekatere podkrepili s primeri.

V drugem delu delavnice nam je Ivona razdelila liste, na katere smo anonimno zapisali odgovore na vprašanje: »Kaj te pri delu z mladimi spravlja v stisko? V katerih situacijah se srečuješ s to stisko?« Liste z odgovori je Ivona pobrala in jih prebrala. Med odgovori, ki so se večkrat pojavili, so bili občutki preplavljenosti s čustvi, nemoč, postavljanje meja, preobremenjenost, agresija, in podobno. Najpogosteje je bila omenjena nemoč, ki jo čutimo pri pomoči mladostniku, ki ni motiviran. Ta izziv smo nato obravnavali, pri čemer smo ugotovili, da je najbolje z mladostnikom preveriti, kaj doživlja, ali ima kdo drug ob njem podobne težave. Pomembno je bilo poudariti, da mladostnik težav ne more rešiti, če sam ne vidi težave. Ne smemo ga siliti, temveč raje najti skupen cilj.

Ivona je prinesla primer mladostnika, ki uživa psihoaktivne droge, in predlagala, da raziskujemo, s čim so droge povezane v mladostnikovem življenju. Če mladostnik uživa droge zaradi stresa ali se sooča z velikimi spremembami, se lahko osredotočimo na reševanje teh izzivov. Pri najbolj odklonilnih mladostnikih pa je že dobro znamenje, da sploh pridejo na srečanje.

Za zaključek je Ivona delila nekaj načinov oziroma vrst pomoči, ki nam lahko pomagajo pri soočanju s težavami, opisanimi v naslovu te delavnice:

• Poiskati pomoč in podporo, če jo potrebujemo.
• Sodelovati v supervizijah.
• Pogovarjati se s sodelavci.
• Zavedati se, da je normalno čutiti nemoč v težkih situacijah.
• Izhajati iz potreb mladostnika in ga podpirati v njih (ne izhajati iz tega, kaj mi menimo, da bi bilo najbolje zanj).
• Biti prizanesljivejši do sebe, ko nekaj ne uspe ali česa ne zmoremo, podobno kot to delamo pri uporabnikih, ko jim kdaj ne uspe.

Ko se znajdemo v situaciji, kjer čutimo nemoč, se vprašati, ali se bomo borili ali sprejeli situacijo, kakršna je.

Dr. Tadeja Kodele: Moja obljuba in načrt za skrb zase

Delavnico »Moja obljuba in načrt za skrb zase« je vodila Tadeja Kodele univ. dipl. soc. del., doktorica socialne pedagogike in terapevtka Gestalt izkustvene družinske terapije. Izkustveno delavnico smo začeli s predstavitvenim krogom, kjer se je vsak od udeležencev predstavil z imenom in eno stvarjo, na katero je ponosen iz preteklega tedna. Skrb zase se namreč začne s pogledom vase in razmislekom, na kaj smo ponosni. V nadaljevanju delavnice smo se ustvarjalno izražali in na liste v kroge risali najboljšo ter najbolj izčrpano različico sebe. V obrobje krogov smo zapisali zakaj moramo skrbeti zase oz. kakšni smo takrat, ko skrbimo zase ter kdaj in kako začutimo, da moramo narediti nekaj zase. Nekaj pozornosti smo namenili še razmisleku o tem, katere strategije spoprijemanja s stresom bi radi odpravili in katere želimo obdržati ali jih na novo začeti.  Razmišljali smo tudi o tem, kaj nam lahko pri tem prekriža načrte ter kdo in kaj nam lahko pomaga. Tekom delavnice smo preizkusili še aktivnost, pri kateri je vsak na listek napisal nekaj, kar mu trenutno predstavlja največ stresa. Te listke smo potem razvrstili po plakatu glede na to, kako veliko stresa nam povzročajo – zelo veliko, veliko, malo itd. In ob pogledu na plakat ugotovili, da smo ljudje zelo različno odporni na stres in svoje stresne situacije tudi zelo različno zaznavamo. Celotna delavnica je potekala v zelo prijetnem in umirjenem vzdušju.

Neva Kralj: Od sanj do resničnosti

Neva Kralj nas je na začetku delavnice prosila, da si sezujemo čevlje in vstanemo. Začeli smo s sproščanjem telesa preko dihanja, ob pomoči vseh delov telesa. Med celotno delavnico smo imeli v ozadju glasbo, ki je sovpadala z vajami, ki nam jih je predstavila.

Ena izmed vaj je bilo vzpostavljanje zaupanja. Preizkušali smo ta občutek, ko smo se postavili v krog in se oblekli v elastični trak. Vsak je naslonil svoje telo na trak in tako smo podpirali drug drugega, medtem ko smo imeli zaprte oči, da smo se lahko bolj osredotočili na notranje občutke.

Na zaupanju smo gradili tudi preko aktivnosti, kjer smo hodili po prostoru in se naslanjali drug na drugega s hrbtom, pri čemer sta obe osebi nosili enako težo bremena. Fascinantno je bilo to, kako povezani smo se počutili z ljudmi, ki jih sicer ne poznamo. Pri vajah nas je gospa Kralj spodbujala, naj opazujemo svoje telesne občutke, misli in čustva, kar nam je omogočilo celostno dojemanje telesa, uma in čustev.

Ena od tem je bila tudi postavljanje osebnih mej, ki smo jih vizualizirali s premikanjem telesa in ustvarili svoj mehurček. Med pogovorom z osebo, ki je bila fizično najbližje, smo delili svoje občutke, kar je ustvarilo varen prostor za osebne izpovedi.

Na koncu delavnice smo imeli priložnost za povratne informacije, ki so bile zelo pozitivne. Udeleženci so izrazili olajšanje in sprostitev ter poudarili, kako so lahko bili popolnoma sproščeni v varnem okolju. Skozi to izkušnjo smo spoznali, da za izražanje preko plesa in telesa ni potrebno obvladovati plesnih korakov, temveč je ključen varen prostor in poslušanje lastnega telesa.

Suzana Krstić: My mask(s) in youth work

Na delavnici s Suzano Krstić je bilo od začetka delavnice prijetno vzdušje v skupini. Od kar si vstopil v prostor si lahko slišal prijetno glasbo iz pravljic, ki je ustvarila toplo vzdušje in nas pripravila na pravljično vsebino delavnice.V nadaljevanju smo še stopnjevali našo odprtost in ustvarjalnost z gibanjem po prostoru, ki ga je Suzana vodila z različnimi navodili. Ta so se stopnjevala do pravljičnih likov in skupinskega postavljanja v like in situacije iz pravljic. Poglavitni del delavnice pa je vsekakor bil izbira enega lika iz pravljic, mitologije, filmov, zgodb, in identifikacija z njim. V nadaljevanju smo imeli precej časa za izdelavo mask, ki ponazarjajo izbran lik. Po preteku časa smo si nadeli masko in bili ponovno povabljeni v gibanje po prostoru. Tokrat smo si udeleženci predstavljali, da smo na letni zabavi vseh mladinskih delavcev Slovenije in je vsak igral lik, ki ga je ponazoril s svojo masko. Po zaključku igre vlog smo v manjših skupinah podelili, kako smo se počutili v vlogi naše maske. S pogovorom smo ugotovili, da smo svoje vloge doživljali zelo raznoliko. Zelo različno smo se tudi odločali za to, kateri lik bomo igrali v delavnici. Na koncu je vsak udeleženec podelil po eno besedo, s katero je opisal svoje doživljanje delavnice. Vtisi so bili zelo pozitivni, udeleženci so se počutili navdihnjeno in povezano.

2. DAN

Predavanja

Sanela Peresciutti: Moja lastna meja

Sanela Peresciutti, dr. med., izjemna predavateljica z obsežnimi osemletnimi izkušnjami in že 830 izvedenimi predavanji, nas ni pustila praznih, temveč navdihnjenih in polnih zagona. Osrednja tema predavanja so bili čustveni možgani. S svojimi zgodbami, izjemnim smislom za humor ter osupljivo prisotnostjo nas je vodila skozi spoznanje, da smo ljudje veliko več kot le fizična bitja. Poudarila je, kako obsežno čutimo, a včasih tega ne izražamo dovolj jasno, saj smo zaprti v svoj svet.

Večkrat je izpostavila, kako ključno pomembni smo drug za drugega in kako en sam posameznik lahko naredi veliko za drugega. Spregovorila je o vplivu čustev na možgane ter o moči medsebojne odvisnosti. Kot čustvena bitja potrebujemo človeški stik, a se tega včasih žal premalo poslužujemo, ker nas zasenči naš ego. Ta nas usmerja v zamere, jezo, krivdo in globoko žalost. V današnji družbi se soočamo z naraščajočo osamljenostjo in medsebojnimi konflikti, ki jih ustvarjamo s svojimi besedami in dejanji.

Predavateljica nas je spodbudila k razmisleku o notranjem orkestru, ki ga vsak nosi v sebi, kjer smo hkrati dirigenti svoje lastne melodije. Ključ do smisla življenja je razumevanje in sočutje do melodije drugega človeka. Med množico njenih srčnih sporočil je izstopal stavek: “Recite svojim mamam: Mama, ti si moj največji boben, a hkrati si tudi moja harfa.”

Okrogla miza strokovnjakov in mladih na temo medinstitucionalnih meja

Moderator je začel okroglo mizo s vprašanjem, kako udeleženci trenutno dojemajo medinstitucionalno sodelovanje. Večina je delila pozitivne izkušnje, čeprav so se pojavile tudi omembe preobremenjenosti in zamud pri usklajevanju sestankov. Poudarjeno je bilo, da obstajajo situacije, kjer še ni jasnih rešitev, in da se premalo razpravlja o reševanju težav mladostnikov, ki bežijo iz zavodov.

Sledilo je vprašanje o preventivi in izboljšavah na področju obravnave mladostnikov. Udeleženci so predstavili različne predloge, kot so sprotno evalviranje, prostor za sprejemanje čustev in napak, krepitev strokovnih delavcev, analiza procesov med sodelavci, pomen dela na sebi, uvedba nenasilne komunikacije kot šolskega predmeta, vloga učiteljev in odgovornost starševstva. Omenjene so bile tudi ideje, kot so ustanovitev Diagnostičnega centra za mlajše otroke, kritičen pregled preventivnih programov in uvedba teh v šole.

Razprava se je zaključila s problematiko čakalnih vrst za otroke in mladostnike, kar je odprlo novo razpravo. Udeleženci so poudarili, da so čakalne vrste resen problem, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Govorilo se je o možnih rešitvah, kot je brezplačna psihoterapevtska pomoč za otroke in mladostnike. Poleg tega so izpostavili težavo naraščajočega števila čakalnih vrst ter pomanjkljivosti v preventivi.

Na koncu je bilo še nekaj vprašanj iz občinstva, ki so prispevala k dodatni razpravi o različnih vidikih obravnave mladih (pravilniki na CSD-ju, vloga mladih in civilne družbe, nasilje med tujimi mladostniki ter podpora institucij za društva, tabore, šport itd.).

Delavnice

Mojca Leben: Jaz in svet okrog mene sta najboljši par

Mojca Leben, samostojna delavka v kulturi, trenerka, ki svoj čas posveča izvajanju ekspresivne umetnostne terapije (angl. Expressive Arts Therapy), je pripravila delavnico z naslovom »Jaz in svet okrog mene sva najboljši par«. Preko umetniškega izražanja smo odkrivali lastne skrite potenciale, osmišljali naš položaj v svetu in raziskovali našo interakcijo z različnimi sistemi okrog nas. Odkrivali smo, ali nas sistemi omejujejo ali spodbujajo. Iskali vzroke v prvem in drugem. Proces se je zaključil z navezavo na delo z mladimi; kako lahko sistem, institucija ali mladinski delavci pomagajo mladim pri razvijanju njihovega potenciala?

Po uvodni sprostitveni vaji smo zasidrali občutek moči, saj smo si predstavljali, da smo mogočni kot veliko drevo. Občutek moči je bila dobra popotnica za nadaljevanje poti v galerijo, kjer smo v naboru različnih slik izbrali le tiste, v katerih smo videli odsev sebe v odnosu do sistema, institucije. Tekom delavnice nas je spremljala raznolika glasba. Ko se je glasbena spremljava iz sprostitvene spremenila v živahno, smo ubesedili lastnosti, ki bi jih na sebi radi okrepili in lastnosti, ki bi jih radi omejili. Svoj odnos do različnih sistemov smo nato izražali preko različnih umetniških modalitet: narisali smo našo interpretacijo sebe in institucije, pisali dialog s sistemom in z gibanjem ponazorili naš odnos do sistema. Delavnico smo zaključili s skupno aktivnostjo risanja občutkov in doživetij, ki jih je izzvala spreminjajoča se glasbena spremljava. Vsak je začutila nekaj drugega, edinstvenega, kar lahko predstavlja kompleksnost interakcije s sistemi. Na vse porisane liste smo narisali človeške figure kot opomnik, da je vsak izmed nas znotraj in del sistema.

Suzana Krstić: Myths about boundaries

Suzana Krstić je delavnico pričela z osebno izpovedjo, ki je ganila vse udeležence in odprla vrata bolj globokim občutkom, ki smo jih raziskovali v delavnici. Na začetku se je vsak udeleženec predstavil tako, da je povedal svoje ime in obenem izbral vlogo junaka, ki jo danes občuti. Nato smo izbrali barvo volne in postavili svojo osebno mejo, kjer smo občutili največje udobje. Večino delavnice smo preživeli znotraj teh osebnih meja, prejeli smo navodilo, da razmislimo o preteklosti in ustvarimo pravljico svojega življenja. Raziskovali smo like, kot so kraljice, kralji, princi, princese, zmaji in hudobne čarovnice v naši preteklosti. Ob tem smo se osredotočali na situacije, ko smo se učili postavljati meje. Kasneje smo se v prostoru povezali z osebo, s katero smo delili nekaj utrinkov iz svojih pravljic. Ob koncu delavnice smo opazovali, kako smo se premikali po prostoru. Nekateri so ostali znotraj svojih meja, niso se premaknili niti dovolili drugemu v svoj osebni prostor. Drugi so popolnoma pozabili na svoje meje. To je sprožilo razpravo o mejah v našem življenju in poudarilo, kako težko je včasih postavljati meje drugim, medtem ko jih z lahkoto postavimo sami sebi.

Arpad Barnai: Trauma-informed approach in youth work

Udeleženci so vstopili v prostor z željo, da izvedo več o travmi in sekundarni travmi ter kako se pravilno obnašati ter kakšen pristop izbrati, ko se srečajo z mladimi, ki doživljajo travmatične izkušnje. Skupaj smo določili in razložili razlike med stresom, krizo in travmo. Spoznali smo tudi koncept 3 E-jev, ki nam pomagajo prepoznati, ali je oseba doživela travmo – posameznik je nekaj doživel (Event), izkusil (Experience) in to je imelo nanj učinek (Effect). Ko razpravljamo o travmi, moramo upoštevati neprijetne osebne izkušnje, kompleksno travmo ali travmo, ki je posledica enega dogodka.

Kakšna je naša naloga kot »ena izmed dobrih odraslih oseb (one good adult)«? Razpravljali smo o pomenu varnega prostora, validiranju čustev, regulaciji živčnega sistema in sproščanju. Pri delu razmišljamo, reguliramo, se poistovetimo in vzpostavimo povezavo s posameznikom. V neterapevtskem okolju poskušamo na različne načine ustvariti terapevtski učinek na mlade. Pri tem moramo upoštevati vpliv vseh, ki vplivajo na mlade, in načine tega vpliva.

Delavnico smo zaključili z razpravo o prvi psihološki pomoči, ki vključuje varnost, mirnost, samoučinkovitost, povezanost in upanje. Pri svojem delu se zavedamo načina komunikacije in spreminjamo narativ s “Kaj je narobe s teboj?” na “Kaj se ti je zgodilo?” in “Kaj ti je pomembno?”

Špela Gorjan: Asertivnost v praksi

Delavnico na temo asertivnosti je vodila Špela Gorjan, univ. dipl. soc. del., predsednica Društva za pomoč mladim in strokovna vodja programa Svetovalnica za mlade s podpornimi programi. Najprej smo se vsi v skupini predstavili in delili nekaj zanimivosti o svojem imenu – kako smo ga dobili, kaj pomeni itd. Nato smo se razdelili v skupine po tri in se preizkusili v igri vlog. Vsak je prejel navodilo, ki ga drugi člani skupine niso poznali. Skozi to vajo smo ugotovili, da pogosto uporabljamo manipulativno, pasivno ali agresivno vedenje namesto iskrenega in asertivnega izražanja svojih potreb, čustev in želja. Razpravljali smo tudi o teoretičnih okvirih asertivnega ravnanja, pri čemer smo ugotovili, da nas morajo voditi misli in dejanja, ne pa čustva in fiziologija, nad katerimi nimamo popolnega nadzora. Pomembno je, da se vprašamo, kaj si resnično želimo, ter da se zavedamo, da s tem, ko zavrnemo prošnjo, ne zavračamo same osebe. V vaji v parih smo se preizkusili v asertivnem izražanju »ne« in postavljanju zase. Delavnico smo zaključili s krogom izmenjave vtisov, spontano pa se je razvila tudi diskusija o asertivnosti v skupnosti, kjer je Špela povzela, da skupnost ne zgradi ali zruši samo z enim »ne« ali »ja«. Celoten potek delavnice je bil zelo interaktiven in povezovalen, z obilo pogovora o osebnih izkušnjah in konkretnih primerih.

(vir: mladizmaji.si)