REŠEVANJE LOVCA LOJZETA

 

Odkar je naš lovec Lojze opravil lovski izpit, je v glavnem ves prosti čas v gozdu. Sam pravi, da je hosta njegov drugi dom. Če pa bi vprašali njegovo ženo Poldko, bi verjetno rekla, da je hosta njegov prvi dom; drugi dom je avtobus, katerega šofer je; šele tretji  naj bi bil po njenem mnenju dom njegove družine. Sicer je zelo skrben mož in oče, toda, kdor Lojzeta dobro pozna, ve, da zdrži dalj časa pod vodo, kot pa doma.  

 

Lojze je v svojem, še ne dolgem lovskem stažu, veliko doživel – lovskega namreč. Svoja doživetja rad pripoveduje v okrepčevalnici na vasi. V družbi lovcev, ki poklepetajo o lovskih, pa tudi nelovskih doživljajih je vedno prijetno, predvsem pa zanimivo. Iz njih pripovedovanja je Lojze pogumen, neustrašen, pravi lovec. Rad poprime za delo v lovišču, pa tudi z največjim veseljem priskoči v pomoč vsakemu, ji jo potrebuje. Lojze je iskren in pravi lovski tovariš.

 

Veliko je doživel, posebno doživetje pa bom opisal v tej pripovedi, kajti dolgo časa ni bila tema pogovora v bifeju, niti drugače se ni veliko o tem govorilo. Kot vsak pravi lovec, je v dopoldanskem času Lojze v glavnem lovil na zalaz. Lov na zalaz je za lovce zaradi zahtevnosti tudi najzanimivejši. Počasi in previdno se je sprehajal po lovišču in iskal divjad na območjih, kjer se najraje zadržuje in hrani. Lov na zalaz je izvajal večinoma v jutranjih urah. Njegova fizična pripravljenost je bila odlična in mu »piršanje«, kot se temu reče, ni predstavljalo nobenih težav. V popoldanskih in večernih urah pa je raje posedel na kakšni visoki preži in opazoval prečudovito naravo v upanju, da se kaj primernega, oziroma kar ni v lovopustu, prikaže…

 

Tako se je nekega lepega popoldneva podal s svojim »Golfom« v gmajno. Namenil se je posedeti na viski preži. Odločil se je, da bo šel na vrh Srnjaka v Sedlo. Tam je lično izdelana visoka preža zaprtega tipa. Poleg je krmišče, ki ga divjad rada obiskuje. Preža je izolirana,  zato je bilo v njej prijetno čakati tudi ob hladnejših dnevih. Na tej lokaciji je bila marsikatera divjad položena na dlako, kot lovci radi povemo. Škoda, da je danes ni več, saj je lastnik zahteval, da jo odstranimo. Prestavili smo jo za Korita na Lukovo senožet. Tudi tu divjad rada obiskuje krmišče, a spomin na prežo v Sedlu vrh Srnjaka bo pri naših lovcih še dolgo v spominu, tako zaradi dobre jage in doživetij na njej.

 

Lojze se je z avtomobilom pripeljal do nakladišča, nato pa približno petsto metrov  peš nadaljeval pot do visoke preže, se povzpel nanjo, ter čakal. Že zdavnaj je v vasi v zvoniku odbila polnoč, ko je pri Poldetu zazvonil telefon. Odzvonil je do konca, vendar ni bilo odziva. Ponovno je zazvonil telefon, takrat  se je prebudila žena Joža. Dregnila je Poldeta: »Hoj, telefon zvoni!«.  Polde napol v spanju tipa po omarici, da bi se oglasil: »Ja kdo pa ob tej uri kliče?« je nejevoljno zamrmral . »Halo, kdo je?«, je zabrusil v slušalko. »Polde, živjo; oprosti, ker te tako pozno, oziroma zgodaj kličem. Doletela me je huda nesreča, pa bi potreboval tvojo pomoč«. »V Sedlu vrh Srnjaka sem čakal na preži, po povratku iz preže mi je spodrsnilo in sem si zvil gleženj. Imam hude bolečine, verjeto je zlom, tako da ne morem do avta. Ti imaš »nivo«, lahko bi zapeljal do same preže in mi pomagal«. Polde je povedal ženi, kaj se je zgodilo in se v trenutku odločil, da pomaga lovskemu tovarišu. Ker je Lojuze kar zajeten, mislim po kilah, je bil Polde rahlo v dvomih, če bo kos zadevi. Poklical je še dobrega lovskega prijatelja Jako. Jaka se je po daljšem zvonenju oglasil  nejevoljen, ko pa se je predramil, je bil v trenutku pripravljen na akcijo. Polde je med potjo pobral Jakoba ter  skupaj z njim nadaljeval pot; čim hitreje pomagati lovskem prijatelju.

 

Pot se je vlekla, preden sta prispela do nakladišča, kjer sta zagledala parkiran Lojzetov Golf. Zapeljala sta na dokaj težko prevozno stransko vlako. Počasi, res počasi je šlo. Skrbelo ju je, da se njun lovski tovariš ni onesvestil od bolečin. Ustavila sta tik ob preži, da bosta Lojzeta lahko naložila v vozilo. A glej ga zlomka, še predno sta zapustila vozilo je Pepe skočil v avto, zaprl vrata za seboj in zavpil na ves glas: »gremo – hitro«. Presenečena, ne vedoč kaj se v resnici dogaja, sta utihnila. Sedla sta v avto ter se počasi začela spuščati proti nakladišču. Ko so prišli do parkiranega vozila, sta vprašala, kaj naj z avtom. Pepe je dejal: »bom že poskrbel, samo hitro peljita prosim…«. Brez besed so se spuščali v dolino. V vasi pred hišo sta odložila Lojzeta, ki je kot veverica skočil iz avtomobila ter izginil za vhodnimi vrati doma. Samo hvala je uspel še izustiti. Začudena sta se Polde  in Jaka vrnila vsak na svoj dom; nič jima ni bilo jasno.

 

In kaj se je prav za prav dogajalo pred polnočjo. Lojze je čakal na preži, ko je v bližnjem grmovju nekaj zalomastilo. Lomastenje je predramilo Lojzeta iz rahlega dremeža. Kmalu za tem je medved prihlačal na krmišče. Lojze je postal na preži glasen, da bi ga medved zaznal ter se umaknil od koder je prišel. Glej ga zlomka, še huje, medved se ni ustrašil bližine človeka. Prišel je do lestve tik pod prežo in pogled usmeril proti našem junaku. Pepetu so se tresle hlače; o morebitnih nastalih vonjavah se ni razvedelo. Kot nekakšna zadnja oprijemljiva bilka za rešitev, je Lojze s »šrotom« (šibrenim nabojem) ustrelil v zrak. To je medveda nagnalo v dir, toda namesto nazaj v goščavo se je medved napotil naravnost proti Loj avtomobilu. Nastala situacija je pognala še dodaten strah v kosti našemu pogumnemu lovcu. Edini izhod je bila namišljena zgodba o poškodbi, pa naj bo, kar bo…  

 

V vasi je življenje teklo po ustaljenem tiru. Lovci so se kot vedno srečevali v okrepčevalnici. Pripovedovali so doživljaje in pripetljaje, le Lojza kar nekaj časa ni bilo v gostilno. Pogrešili so ga. Kaj neki se mu je pripetilo, so modrovali; ga je žena le prepričala za dopust na morju ali v hribih, ali pa mu je celo prepovedala, da se ves čas klati po hosti.

 

Dolgo časa je uspelo Poldetu in Jaki držati jezik za zobmi, a čez čas jima je popustilo in se nista več mogla zadržati. Novica je kot strela švigala od lovca do lovca in še dlje. Ker Lojeta ni bilo še kar nekaj časa v njihovo sredino, so se nekako uspeli dogovoriti, da neljubi pripetljaj zadržijo zase, tudi ko se Lojze uspe vključiti nazaj v vsakdanje lovsko dogajanje.  

 

Vsako leto, v marcu, naša lovska družina organizira tradicionalni lovski večer, kamor povabimo tudi naše spremljevalke in prijatelje. Skupaj se poveselimo ter se na ta način ženam vsaj malo oddolžimo za njihovo potrpljenje čez leto. Na steni jedilnice v osnovni šoli, kjer je bil lovski večer, smo obesili upodobitve z lovsko motiviko. Še posebej je Lojzeta pritegnila tista, ki ga je spomnila na njegovo »skrivnost«. Prepoznal se je na njej. Na tradicionalnih lovskih večerih je Tone pripravljal tudi lovsko kroniko. Tokrat je  podrobno opisal nesebično lovsko tovarištvo in pomoč neustrašnemu in pogumnemu lovskem tovarišu.

 

Bilo je veliko smeha, še dolgo se je govorilo o tem. Pohvalno pa je, da Lojze ni nikomur ničesar zameril. Res pa je, da kdor trdi, da se medveda ne boji, je čista laž in samohvala.

Avtor: Miro Č. Vučič