S pojavom virusa se je pogojenost našega razmišljanja jasno izrisala. Živimo v prepričanju, da nas bo (človeška) rešitev v podobi obraznih mask, cepiv, razkužil, nanočipov... rešila pred njim. V vsakem času obstaja peščica ljudi, ki bi zaradi mnogih predhodnih zmot v razumevanju in načinu življenja, resnično potrebovala zunanjo podporo, a večina bi morala voditi glavnino človeške zavesti in se zanašati na zmožnosti in inteligenco življenja, vtkanega v človeški organizem. Stanje zavesti na zemlji je ravno nasprotno temu, zato je preboj te miselne zanke čudež posebne vrste. 

Če hočemo torej sodelovati in prisostvovati rojstvu nove kulture človekovega bivanja in sodelovanja z življenjem, potem moramo svojo misel zasukati natanko za 180 °C. Če misliš, da si potomec opice, zdaj vzgoji trdno prepričanje, da si polnokrven otrok Življenja in se poglobi v ta pojem kot novorojenec, ki o življenju ničesar ne ve. Vse, kar ta hip misliš, da veš o sebi in življenju, spusti od sebe! Ne zanašaj se na svojo ali tujo misel. Če misliš, da je človeško bitje to, kar je pod kožo, si izgubil podobo človeka.... podoba vesolja, podoba narave, podoba okolja je podoba človeka! Če misliš, da lahko počneš, kar hočeš, brez ozira na vse, bo kultura novega človeka upoštevala vsakogar pri svojih potezah in osebnih odločitvah.

Kultura otrok življenja je že! Ne gre za izumljanje nove kulturne paradigme, ki je plod premišljevanja, ampak za prenehanje s tem početjem! Gre za odkritje človekove naravnosti, ki bi jo v zen vrtnarjenju lahko postavili ob bok ne-izklesanemu kamnu. Pol življenja preživimo v 'tesarski' delavnici, v kateri nas nekdo drug kleše v tako in drugačno obliko in postajamo posnetki nečesa drugega, da bi tako ukrojeni vzdrževali družbeni 'napredek', ki temelji na prepričanju – jaz sem imeniten, življenje je butasto. Je sploh mogoče odvreči ta človeški kalup, ta prisilni jopič, ta mehanski značaj in ponovno zacveteti v danih lepotah duha, ki jih človeška misel ni dotaknila? Sploh vemo, katere to so?

Sledi: Miselna entropija 4