Minilo je že nekaj polnih lun, odkar sem se vam zadnjič javila s kakšnim prispevkom. Ne zato, ker bi mi manjkalo navdihov, temveč zato, ker sem skupaj s planetom in vsemi vami šla skozi najmočnejšo preobrazbo doslej, ki me je potrebovala celo v vsakem prostem trenutku, ki mi ji je bil dan. 

Čutim, da prehajam skozi zadnjo fazo inkubacije, iz katere ne bom izšla taka kot sem vanjo vstopila. Veliko, veliko stvari, ki sem jih počela še nedavno, jih zdaj ne morem več, preprosto zato, ker se mi ne zdijo več vredna časa in diha. Misli, ki bi jih še malo nazaj z lahkoto podelila z vami, se mi danes zataknejo že v glavi in do jezika sploh ne pridejo. Morda ima kdo od vas podoben občutek, a večino mojega vedenjskega balasta je odpadlo kot bi me zapuščalo nekaj dolgotrajnega, trdovratnega, kroničnega... predvsem pa nekaj, kar rada spustim kot posušeno krasto.

Ne vem, kaj bo prišlo na ta zdaj izpraznjen notranji prostor. Visim med dvema pečinama s konicami prstov rok in nog na robovih znanega in neznanega. Znano mi je dovolj znano, da ga nočem več nazaj, neznano pa dovolj vabljivo, da se ga ne bojim... zato se spustim s pečin in brez vrvi skočim v neznano zaupljivo kot nedolžna novorojenka.

Imam poudarke, v katere bi se rada vrgla kot v neko početje... vseeno pa nisem tako sigurna vanje, da bi kaj naredila v to smer... namreč ne vem, kaj je dobro zame, ne vem, če je to kar hočem, tudi to kar potrebujem. Mnogo stvari me veseli, nekatere me odbijajo, a če pogledam listo všečkov in nevščekov mojega življenja, bi se jeziček prevagal k slednjim. Vseeno pa jih sprejemam kot del vsakdana in s časom spoznam, kako zelo sem jih potrebovala. Ugotavljam, kako močna resnica stoji za modrostjo Tolteških vidcev, da brez mučiteljev in težkih pogojev ni preboja zavesti.

Zato ne bežim od zoprnosti vsakdana, ne upiram se toku življenja in ne izsiljujem ga na svoj mlin... le potrpežljivo čakam, da se mi pot tlakuje iz hipa v hip, kateri zaupljivo sledim kot Redu življenja. 

Vsi smo na zelo pomembnem razpotju in nihče ne more te odločitve narediti namesto tebe. Odločitve, ki bo osvobodila tvojo človeškost do razsežnosti, ki jo niso poznali niti prvi ljudje in zacvetela v sijaju življenjskih možnosti, svobode in zaupanja... ali pa jo boš prodal za mehanske nadomestke in si pustil vzeti svobodo, ljubezen in zaupanje. Vabljeni k prebiranju prispevkov o bitki med oponašalsko opico in izvirnim svetlobnim bitjem, ki jo mora vsak izbojevati zase.

Kaj pomeni biti človek in človeški?

Opičja mema 1/8

Revolucija človeškosti 2/8

Snemanje človeškega kalupa 3/8

Miselna entropija 4/8

Ponižna veličina 5/8

Moč ljubezni 6/8

Elementarna hrana človeškosti 7/8

Prelomnica človeškosti - Odločitev je tvoja 8/8