Po prvem dnevu snežniškega odmika, ki je bil potreben, da me je preteklost pustila pri miru, sem vstopila na nepozabno potovanje duha. Vsak dan odmika sem doživljala kot miselno radirko, ki brez mojega truda počasi briše miselne vzorce vsakdana, v katerem sem bila v pogonu za osebnim udejstvovanjem skozi delo, odnose, zabavo in počitek. Kaj ne delamo tega vsi? Ob uri sem se zbudila, poskrbela za svoje telo, odšla na delo, se vrnila pozno popoldan, pogosto zvečer, se dobila s fantom, poskrbela za dnevne obveznosti, za bližnje, za nakupe, za osebno nego, se po možnosti vsaj enkrat na teden 'sprostila' skozi prekomerno uživanje teh ali oni reči, početij... in tako kar naprej.

Bila sem mlada, vendar me je ta podedovan urnik že dolgo mrtvičil, zato sem nenačrtovan rez od vsega tega tako gladko sprejela. Vedela sem, da se je na skrivnosten način uresničila moja težnja po resničnem, kar dotedanje življenje gotovo ni bilo. Nisem objokovala izgube tega sveta... le prvi dan se bila malo jezna in malo v strahu, kar so snežniška drevesa gladko vpila vase, ne da bi mi z istim vrnila.

Tako osvobojena in brez načrta za življenje, sem bila idealno gnetivo za gozdni pouk kot dete v skrbnem varstvu volkulje. Preteklost me z zamerami in sodbami ni držala k sebi in strah pred prihodnostjo ni imel moči nad mano. Danes vem, da mi sredi mesta kot odrasli, družbeno že dobro ugneteni osebi, to ne bi uspelo. Energija mest je mnogo nižja od energije gozda. Potrebovala sem zven naravnosti, ki ni omadeževan z osebnimi koristmi... le ljubkuje, boža, hrani in neguje.

Vsak nov dan gozdnega bivanja sem doživljala kot vse bolj čisto priklapljanje na tok Življenja, v katerem sem pozabljala, kdo naj bi bila... in vse bolj le bila. Sem pa tja me je obiskala misel, da tako ne more biti ves čas, da bom morala nazaj v svet ljudi, davkov in človeških pravil. Pa vendar je v tistem trenutku gozdne moči vse to odzvanjalo kot daljni odmev, brez vsake pomembnosti.

V tej jasnosti sem doumevala višave misli do vrtoglavice. Že sámo prisostvovanje je poučevalo... na pojave sem gledala neosebno in videla vse natanko tako kot je bilo. Lastne miselne vzorce sem prepoznala za to, kar so... miselni konstrukti, ki me držijo v duhovni statiki kot skalovje na reki življenja, ki pogosto reko povsem zajezijo. Celotna človeška družba zrcali to zajezenost... naša ureditev: birokracija, papirologija, dovoljenja, procedure, stroški... naša bivališča: betonska, jeklena, skoncentrirana na enem mestu... naše zaposlitve, naša zabava, naši sistemi, vladna ureditev, zakoni, pravila... sleherni detajl človekovega delovanja so kot balvani vrženi v tok življenja, ki se jih oklepamo, jih varujemo, se zanje borimo... ne vedoč, da bi bilo veliko bolje, ko bi pustili, da nam jih življenje odnese.

Skozi tišino gozda sem prepoznala, kolikšen napor je potreben, da ta družbeni dogovor vzdržujem... kot bi iz zraka hotela narediti opredmetenost in jo s strinjanjem držala v obstoju. Za to sem porabljala vso svojo moč, ne da bi to vedela... ki se je zdaj naravno prelila v prepoznanje resnične nravi tega početja. Nobeno tuhtanje ni moglo opraviti s to nevidno ujetostjo, med tem kot je prenehanje usmerjanja pozornosti vanjo, z njo z lahkoto opravilo. Tu sem doumela, kaj pomeni moč notranje tišine, iz katere se ne vmešavam v naraven tok stvari in ne izsiljujem svojega. Pomirjena znotraj gozda, utelešenega miru, sem rado-voljna spustila nadzor nad svojim življenjem in padla v Njegov tok... vsaj za kratek čas. Kako pa je s tem v človeškem svetu... ali lahko popolnoma spustim nadzor tudi tam?