Sem lahko znotraj človeškega sveta, ki ga sestavljajo obveznosti, dolžnosti, pravila, zahteve in kazni, če ga ne ubogam... prav tako brezskrbno predana toku življenja kot v gozdu, ki od mene ne terja ničesar, le daje in daje in daje? Preden se podam v to, bi rada pogledala v to, kaj Življenje hoče od mene.

Vsak dan gozdnega odmika sem bolj vedela, kaj gozd hoče od mene. Namerno sem se zadrževala v trenutnem dogajanju in mislim ne dovolila begati po preteklosti in prihodnosti. Niti za trenutek me ni prevzel dolgčas, ampak sem vse bolj otipljivo doživljala samo sebe, kakršna sem bila... vse prej kot lahko prebavljivi uvidi. Kot milni mehurčki so se mi pred očmi pojavljale podobe mojega resničnega obraza, želja in odporov in enako hitro kot so nastali so se tudi razpočili, če jim nisem posvečala pozornosti.

Šele v tej osvobojenosti od neprestanega pogona sem lahko zasledovala samo sebe kot lovka na plen in do petega dne odmika vse utvare o sebi in svetu pospravila na hladno kot zajce v kletko. Gozd je tako skrivnosten kot je le kaj... ne skrit, temveč magičen. Za tistega, ki mu hoče prisluhniti, ima v sebi odgovore na vsa vprašanja in zdravilo za vsako tegobo. Je popoln učitelj, ne da bi izrekel eno samo besedo.

Kaj hoče gozd od mene? Nič noče! To je tisto, čisto ničesar noče od mene... hoče samo to, da bi se mi dajal v svojem obilju! Za koga so drevesa, vode, cvetje in petje ptic... če ne zame, ki edina od vseh prebivalcev zemlje, lahko občudujem in slavim to lepoto! Edina lahko zavestno prejemam njegove neskrite skrivnosti življenja. Še nobena veverica se, iz občudovanja, ni zaustavila v svojem gonskem življenju, ko so iz tal pridišale ciklame. Zato moram spustiti svoj svet, napolnjen s pravili, ki z življenjem nimajo nobene zveze, mu prisluhniti, biti prazna svojih zahtev, svojih pričakovanj do njega, se v celoti pozabiti kot družbeni človek... sicer ga ne opazim, ne slišim ali si ga razložim po svoje, kakor mi ustreza.

Zakaj gozd to hoče od mene, zakaj Življenje to hoče od mene? Zato, ker je Življenje obilje, ki se mora razdajati. Sem Njegova in rad bi me zasipaval s svojimi Darovi. Sem njegov otrok in boli ga, kadar odtavam in me ne doseže. Vsakega starša boli zablodelost otroka. Življenje me hoče čisto, oprano miselnih zablod, da bi se lahko spomnila Njegove božanskosti. Hoče, da pozabim na človeško tekmovalnost in se spomnim Njegovega sodelovanja. Hoče, da Ga spoznam in Mu zaupam, da bi zmogla spustiti svoj načrt življenja.

Zato je gozd in daljše zadrževanje v njem, najmočnejše zdravilo za vrnitev Domov... k miselni tišini, ki prisostvuje, k miru, ki me poveže z Njim, k osnovni radosti, da živim, k cenjenju tega daru in izkazovanju hvaležnosti s tem, da z Njim sodelujem.