Izhodiščna spodbuda za nastajajočo predstavo je bil začetek rusko-ukrajinske vojne, ki se dogaja v času, ko liberalni del zahodne civilizacije svoje mlade vzgaja v zagrizene individualistke_e in pacifistke_e, hkrati pa z grozo opazuje, kako Evropo preplavlja val antihumanizma, pod katerim se uklanja država za državo. Ko se sprašujemo, kako je to mogoče, nam v oči pade majhna, a ne nepomembna podrobnost: več kot 2500 let stara vojaška razprava Umetnost vojne kitajskega stratega in filozofa Sunzija, ki jo še vedno obravnavajo v okviru vojaških in obramboslovnih študij, je hkrati priljubljeno čtivo za sodobne ekonomiste, direktorje, politike ... Kaj to pove o naravi zahodnih demokracij in njihovem humanizmu? Je oboroženi spopad zgolj najbolj groba manifestacija sistema, ki ga tako ali tako živimo? V pripovedih ljudi, ki so preživeli vojno (svetovno, balkansko ali katero drugo), se tako znova in znova pojavljajo tudi zgodbe o tem, kako so posameznice_ki tvegale_i življenje za katero od pravic, ki se nam danes zdijo samoumevne: pravico do izobrazbe, pravico do umetnosti in pravico do imena.