Kaj je čakalnica upravne enote, če ne prostor vmesnosti, prostor seganja po tem in onem, prostor, v katerem se bohoti želja? In kaj dobiš, če tja postaviš nedavno poročeno in prav tako nedavno ločeno pisateljico, izmojstreno v neizpolnjenem?

Gledališki esej Pie Prezelj, ki se razmahne v družbi esejistke Anne Carson, pesnice Sapfo, pesnice in pisateljice Svetlane Makarovič ter soigralke Katarine Stegnar, ni žalostinka prezgodaj zagrenjene ločenke, temveč odkritosrčen, večplasten, s harmoniko podmazan premislek o domu, zakonu, družini in pripadnosti. Pa tudi o tem, kako hitro in kako zlahka želja po pripadnosti postane orodje v rokah tistih, ki posedujejo vse od resnice do odrešitve. No, naše resnice, naše odrešitve. Kajti obstaja tudi njihova.

Pia Prezelj
KOT JABOLKO SLADKO, VISOKO NA VEJI
Iz cikla gledaliških esejev Takorekoč
Izvajata: Pia Prezelj, Katarina Stegnar
Kurator cikla: Boštjan Narat
V sodelovanju z Goethe-Institutom v Ljubljani