Gozd je nujna terapija in most do vsega življenja. Dovoli nam popolno predajo in iz nas izvabi najlepše. Gozd diha v harmoniji , ki nas ob daljšem bivanju v gozdu prepoji kot gobo in obudi zmožnost notranjega zdravljenja.

Gozdni bojevniki spoznavajo in doživljajo notranjo dinamiko gozda najbolj takrat, ko ničesar ne počno in takrat, ko samo pohajajo po gozdu brez cilja in brez usmeritev, kaj naj bi v gozdu počeli in vanj zro s čistim čudenjem. Gozdu pustimo, da nas vodi po svoje in prebuja navdihe, ki nas zapeljejo v spontano in nenačrtovano. Gozd nudi tako ozadje, v katerem se življenje lahko zgodi.

Neprecenljivi trenutki, ki v dobi zorenja v otroku puščajo okus po resničnem in pristnem, po katerem bo vedno hrepenel. Bojevniški pouk je učenje govorice življenja, branje življenjske dinamike kot matrice, v katero je tudi sam vpet. Življenje je njegovo srce, narava polnilnik in učitelj, ki ga ne more razumeti in začutiti iz knjig. Pogosto zadrževanje v gozdu otroka udomači z njim in se ga neha bati. Kasneje je sposoben v njem prespati brez šotora in se mu več dni popolnoma prepustiti. To je za otroka današnjega časa iniciacija posebne vrste, v kateri doživi dovolj trenutkov gozdnega življenja, da niti enkrat v 7 ali 10 dnevnem bivanju v gozdu ne pomisli na telefon ali starše.

Skrbnica Marjeta Šumrada
https://solahosta.com/