V Sloveniji velja, da se ptički ženijo na gregorjevo, saj je bil to včasih prvi spomladanski dan. Radostno žvrgolenje ptic, prijetno božanje toplih sončnih žarkov ter prvi popki na vejah dreves oznanjajo, da nam pomlad že resnično trka na vrata. Da se ptice najbolj razvnamejo ravno na gregorjevo, ni naključje. V vrtcu se vzgojiteljicam zdi prav, da otroci spoznajo in slavijo nekaj, kar je naše in ne le to, kar pride iz tujine. Omenjeni praznik pa ni le praznik zaljubljencev, ampak ima tudi drugačno vlogo. Na predvečer se spuščajo po reki ladjice s svečko, pravimo jim gregorčki . Po starih šegah so v vodo spustili luč, saj naj bi voda odnesla vse slabo, skrbi in zimo, ter s tem pozdravili prihod sonca in pomladi. Dan se je namreč podaljšal in luči pri svojem delu niso več potrebovali, zato so jo »vrgli« v vodo.

Tudi z  otroki so spoznali nekaj značilnosti tega običaja. Prepevali so narodne pesmi, ki so povezane s to tematiko, spoznavali ptičke, jih ustvarjali in risali. Ob teh aktivnostih je nastal program s plesom, petjem in recitiranjem, ki so ga pred spuščanjem »gregorčkov«,  pokazali tudi staršem.

Spuščanje gregorčkov je bilo otrokom zanimivo, ustvarili so jih skupaj s svojimi starši in bili ponosni nanje. Uživali so v čarobnosti lučk, druženju in ohranjanju našega ljudskega izročila, hkrati bili nekateri tudi žalostni, ko jim je lučka ugasnila in jim potok odnesel gregorčka.

    Za male Pikapolonice  Marinka Lenart