Letos, 13. junija, je minilo 50 let, ko je generacija osnovnošolcev, večina rojenih leta 1960, nekaj pa leta 1959 ali 1961, končala osemletno šolanje v Osnovni šoli Križevci. Priprave na srečanje so se začele že v začetku tega leta, vmes smo se večkrat slišali in sestali predstavniki obeh takratnih osmih razredov, Emil Puklavec in Mira Žnidarič iz 8. a ter Branko Žnidarič iz 8. b.

Da bi obudili spomine na to obdobje našega odraščanja, smo se zbrali 14. junija 2025 pred OŠ Križevci. Prisotnih je bilo 33 sošolk in sošolcev, 14 pa se jih žal, povečini iz zdravstvenih razlogov, srečanja ni udeležilo. Na srečanje smo povabili nekdanjo razredničarko 8. b razreda, Eriko Likar, razredničarka 8. a razreda, Julka Koren, pa je žal že pokojna. Tam nas je prijazno sprejela sedanja ravnateljica Vasilija Stolnik, nam razkazala šolske prostore in opisala delovanje šole. Ob ogledu precej drugačne in obnovljene šole pa je verjetno skoraj vsak videl sebe nekje v učilnici, na hodniku in spomini so kar sami po sebi vreli na plano. Ob tem smo se spomnili tudi bivših učiteljev, ki so nam pred 50. leti podali veliko prepotrebnega znanja in dobre osnove za nadaljevanje šolanja. Za nas je bil posebej vznemirljiv in nostalgičen ogled obeh prvih razredov, saj smo nekateri sedli v klopi, enako kot leta 1967, ko smo prvič prestopili šolski prag. V 5. razredu so se nam je pridružili učenci in učenke iz podružničnih šol iz Logarovec in Vučje vasi. V obeh osmih razredih je bilo 53 učencev, od katerih je danes žal že 6 pokojnih, a spomini na njih še vedno živijo v dušah sošolcev, zato smo obiskali njihove grobove na pokopališču v Križevcih.

Po končanem obisku osnovne šole in pokopališča smo druženje nadaljevali v Gostišču Zorko. Ob dobri hrani in pijači smo se spominjali dogodkov in predvsem vragolij, ki smo jih počenjali ter povzročali sive lase takratnim učiteljem, pri tem pa nikoli ni bilo večje škode, vsaj mi smo bili tako prepričani.

Za prisotne je bilo srečanje pravo čustveno doživetje, obujanje spominov in občutek, da nekatere vezi ostanejo za vedno. Znova se je pokazalo, da so prijateljstva iz šolskih let nekaj posebnega – čas mine, a skupaj doživeti trenutki iz osnovnošolskih dni ostajajo vtisnjeni v naših spominih. Razrednička, gospa Erika Likar, nam je ob slovesu svetovala: »V spominu ohranite samo lepe stvari, tiste manj lepe pa čimprej pozabite.«

Srečanja organiziramo vsakih deset let, tokrat pa si želimo, da bi se srečevali pogosteje, saj leta vse prehitro tečejo po 60. letu starosti. Zato smo se dogovorili, da se v bodoče srečamo vsakih 5 let.

Na koncu se v imenu vseh prisotnih zahvaljujemo organizatorjem srečanja, posebej še pripravljalnemu odboru (Mira, Emil in Branko), ravnateljici Osnovne šole Križevci, Vasiliji Stolnik in gostišču Zorko. Čeprav nekateri pravijo, da je človek star, ko vse več živi v spominih, manj pa razmišlja o prihodnosti, je bilo čutiti, da smo vsi, nekdanje sošolke in sošolci ob našem srečanju, občutili oboje.