»Z romanom Don Kihot, ki je bila sen (1986) Kathy Acker apropriira Cervantesov izvirnik, da bi z novim besedilom razsula svet, v katerem živi. Če je Cervantesov Don Kihot moški, ki zaradi branja viteških romanov zblazni in se odloči, da bo postal vitez, obudil viteštvo in služil svojemu narodu, je Don Kihota pri Acker sodobna ženska, ki naredi splav, saj mora – preden bi v svet poslala nedolžnega otroka – najprej najti ljubezen. Don Kihotove viteške romane nadomestijo ljubezenski romani sester Brontë in Jane Austen, od katerih si Acker ne izposoja samo motivov, temveč cele dele besedil, like in principe pisanja. Don Kihoto na njenih dogodivščinah po New Yorku spremljata Pes, ki je zanjo pasja reinkarnacija njenega preminulega partnerja Svetega Simeona, in bolniška postelja, ki jo naslavlja kot Rosinanto. Ves čas pa se pojavljajo Nixon, Reagan in devica Marija, ki vsak na svoj način zaznamujejo čas osemdesetih let 20. stoletja, v katerem poteka dogajanje v dramatizaciji. Vendar Don Kihotina norost ni zgolj njena lastna, temveč je odmik od sveta, ki je zblaznel, krut in neljubeč, sveta, v katerem so ljudje drug drugemu psi, manjvredne potepuške živali, vladajo pa mu zlobni čarovniki, ki nadzorujejo vse.