V premislek ob pandemiji in kaj lahko sam naredim v njej.

Gospod, zakaj si nas »udaril« s koronavirusom! Ali nismo že tako dovolj slabotni, nemočni in nebogljeni? Kaj nam hočeš povedati s tem novim virusom? Ravno v postnem času, ko smo si tako želeli vsaj malo več toplote, sonca, regrata in čemaža, sprehodov; da se nadihamo svežega zraka. Dal si nam ga v obilni meri, celo preveč, nato pa si nam poslal burjo, sneg, mraz, kakršnega ni bilo niti v januarju. S čim smo si to »zaslužili«? Kdo ve odgovor za »deset točk«?

Vedel bi ga prerok, a kdo je v Sloveniji? Ne prepoznamo ga, kot ga niso Izraelci, pa je bil sredi med njimi. Mogoče je kdo od škofov, lahko pa čisto navaden pastir na Veliki planini, ki je vzel zares tvojo besedo, pase govedo in govori ljudem: Božje kraljestvo se je približalo. A ljudje ga ne poslušajo. Hodijo mimo, kot so Izraelci. Mudi se jim na kislo mleko in močno zabeljene žgance, naprej proti Konju; F. da poteši Maričko, ki širi vonj po mošusu, bi zanjo preplezal Neosvojljivo, ki je še rajni izjemni alpinist Tomaž Humar ni zmogel. Ali pa iščejo hišo, zavetje, dom, ki bi jih zares sprejel. Kot je sveti Janez od Križa svoj novi želeni samostan, je na poti do njega trpel kakor Jezus, ko je prišel do njega, pa je umrl po nekaj mesecih. Ker so ga celo lastni bratje redovniki zapustili, mu dejali, da je med njimi nezaželen. Ni jim bilo do resnice (Resnice) in pravice (Pravice), ki ju je zagovarjal. Ljudje najbolj Božje hiše so se oklenili lastne resnice, pravice in sodbe. Kako bomo vztrajali mi, če še oni niso, niso znali prepoznavati znamenja časov, preroka med njimi? 

Tudi mi jih ne znamo. Zato blodimo. Ti nas pa »tepeš«. Da bi vsaj malo občutili, kako je, ko si zares tepen. Malce že čutimo, a še ne dovolj, ko nas boš zares udaril, kot si Izraelce z Mojzesovo palico, in nas pognal za 40 dni v puščavo, da bi se nam v njej posvetilo, kdo si Ti in kdo smo mi, bi se kaj naučili iz tega, se dvignili iz območja tuzemskega v nadzemsko, kjer so druge vrednote. A potrebna so sredstva, da jih dosežemo. Pokaži nam jih v postnem času; vsaj pot do njih. Prehoditi jo bom tako morali sami, drugače je brez vrednosti. Kot romarji v Kompostelo svoj Camino in na njej spoznati: covid-19 je bolezen, resno obolenje. Najhujše pa sem sam sebi, če ne spoštujem tvojih zapovedi, niti človeških ne. Od prve naprej: Ljubi Gospoda z vsem srcem, vso dušo in vsem mišljenjem, in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Jaz pa sem šel in razbil tablo s tvojimi zapovedmi, kot jo je Mojzes pred Izraelci, pozabil, kaj je pisalo na njej, živel, kot da ne bi bilo teh zapovedi. Jutri grem iskat razbite koščke, da jih znova sestavim, najdem tvoj dekalog. Moj, človeški, je že davno odpovedal, ker je bil po moji meri, ne pa po Tvoji, ki edina velja za vse ljudi in vse čase. Covid-19 mi je opozorilo za to.

Sv. Rok, prosi za nas, zame!

Sv. Korona, prosi za nas, zame!

Jožef Pavlič