Verni Komendčani so v preteklosti velikokrat sami, v skupinah ali pod vodstvom svojih dušnih pastirjev romali na Trsat. Prav posebej zaradi tega, ker je med drugo svetovno vojno pri tamkajšnjih frančiškanih našla zatočišče milostna podoba brezjanske Marije Pomagaj. Ta jim je bila in jim je še vedno posebej blizu, ker je leta 1947, ko se je vračala na Brezje, romala tudi skozi komendsko župnijo. V spomin na ta milostni dogodek je slikar duhovnik Stane Kregar na prošnjo takratnega komendskega župnijskega upravitelja Viktorijana Demšarja naslikal podobo Marije Pomagaj tudi za komendsko župnijsko cerkev sv. Petra. Danes je v kapeli pod zvonikom ob glavnem vhodu v to cerkev. Načrt za okvir slike je naredil arhitekt Lad. Gajšek, izdelal pa rezbar Aleks. Goetzl.

Slikar Kregar je že prej na prošnjo Viktorijana Demšarja, ko je bil ta župnik in dekan v Ribnici, naslikal podobno sliko za ribniško župnijsko cerkev mučenca sv. Štefana. To dejanje ga je med drugo svetovno vojno rešilo iz italijanskega zapora.

Glavni razlog za tokratno romanje komendskih župljanov v soboto, 16. aprila, na Trsat pa je bila želja Ustanove Petra Pavla Glavarja (UPPG), da enkrat romajo tudi v svetišče, v katerem je 17. septembra 1744 novo mašo pel duhovnik rojak, katerega ime je prevzela ustanova. Prej so obiskovali sosednje in druge kraje ter župnije, povezane tudi z delovanjem največjega Komendčana (Lanžprež pri Mirni, Tunjice …). Tokrat se jim je pridružil Glavarjev sedanji naslednik v Komendi župnik Cristian Balint, vodenje romanja pa je z vodnico Ajdo Kljun prevzela izkušena agencija Aritours iz Maribora.

Župnik Balint je že med potjo na Trsat z molitvijo rožnega venca in petjem velikonočnih pesmi romarje duhovno pripravil na srečanje s trsatsko Marijo, nazaj grede pa njej v zahvalo, in tudi Mariji Pomagaj z Brezij, zmolil lavretanske litanije Matere Božje.

V nagovoru med mašo v starodavnem trsatskem romarskem svetišču je romarje iz komendske župnije povabil, da naj po zgledu prvih kristjanov pomagajo ljudem v stiski: »Kot prvi kristjani bodite trdno povezani med seboj, imejte odprte oči za človeka v stiski, to vidite, ga slišite, pristopite k njemu in mu pomagajte. Moč, da boste to zmogli, zajemajte iz evharistije, povezanosti z Bogom in priprošnje Božji Materi. Živite in ljubite se kot Božji otroci!« Da bi to zmogli, so se Bogu in trsatski Mariji priporočili s posebno molitvijo na hrbtni strani njene podobice.

Že med vožnjo na Trsat, posebej pa na njem, so prisluhnili vodnicama Ajdi in domačinki Ireni, kako je tukaj nastala najstarejša hrvaška Marijina božja pot na Hrvaškem; da so po legendi angeli leta 1291 sem prinesli sveto nazareško hišico, leta 1294 pa prenesli v italijanski Loreto. V kapeli za oltarjem, najstarejšem delu sedanje bazilike, so si ogledali kopijo milostne podobe trsatske Matere Božje. Izvirno, ki naj bi jo naslikal sam evangelist Luka, hranijo v samostanu. Za oltarjem z omenjeno podobo, nad katero čuječe bedijo Frančiškovi duhovni sinovi, v vdolbini hranijo tudi kamen iz votline Marijinega oznanjenja v Nazaretu, v sami kapeli pa umetniške slike, povezane s trsatsko Devico od prinosa angelov svete nazareške hišice do priporočanja Božji Materi mornarjev v neurjih, kajti trsatska Marija je tudi njihova zavetnica.

To je po vsej verjetnosti naredil tudi Peter Pavel Glavar, ko se je srečno po prestanem neurju pri vožnji z ladjo iz Italije, kjer se je v prošnji, da bi ga podprl v želji za posvetitev v mašnika njegov oče komendator baron Peter Jakob de Testaferrata, tedaj papeški guverner v Ascoliju, izkrcal na Reki. Tam ga je senjski škof Janez Benzoni 14. septembra 1744 posvetil v mašnika v cerkvi sv. Lovrenca pri Trsatu, prej pa mu podelil nižje redove in diakonsko posvečenje. Marijina božjepotna cerkev na Trsatu je bila po mašniškem posvečenju najprimernejši in najlepši kraj še za Glavarjevo zahvalno novomašno daritev, ki jo je namenil svojemu očetu. Komendator Testaferrata se mu je zanjo posebej zahvalil, ga imenoval za kaplana v Komendi, obenem pa mu je zaupal v oskrbo tukajšnjo malteško viteško posest (komendo).

Po ogledu cerkve, v kateri je bila maša, poprejšnji pripovedi vodnice Irene, kako so že od vsega začetka za trsatsko Marijino božjo pot skrbeli zemljiški gospodje knezi Frankopani z otoka Krk (knez Nikola I. je sezidal prvo kapelo), ogledu slik švicarskega slikarja Serafina Schoena, člana Bosensko-hrvaške frančiškanske province, med njimi loretske Matere Božje, kapele z mnogimi votivnimi podobami, križnega hodnika frančiščanskega samostana z upodobitvami Marijinega življenja in tudi predstojnikov samostana, priporočitvi papežu sv. Janezu Pavlu II. (v spomin na njegov obisk Trsata 6. junija 2003 so mu Rečani postavili lep pomnik), smo se podali v samo mesto Reko. Ne po prvotno predvidenih 539 strmih stopnicah, ki iz Reke vodijo na Trsat, marveč z avtobusom, kajti čakal nas je še ogled tretjega največjega hrvaškega mesta. Le-tega nam je zelo nazorno, pa tudi duhovito, predstavila vodnica Irena. Tudi svojo družinsko zgodbo in prednikov več narodnosti ter njihovega bivanja v več državah, v katerih je bila Reka, usodo mesta pred in med obema svetovnima vojnama, ko je bilo še razdeljeno na Reko in Sušak (delila ju je reka Rjećina) v času Jugoslavije pa združeno v Reko (Rijeko, domačini ji pravijo Rika).

Omenila je tudi Slovence, ki so živeli in delovali v njej: Janeza Vajkarda Valvasorja (pokazala nam je njegovo grafiko mesta in Trsata iz leta 1689), jezikoslovca Matija Čopa, pisatelja Janeza Trdino, ki je bil celo ravnatelj reške gimnazije, nanj spominja po njem poimenovana ulica.

Cerkve, tudi sama stolnica sv. Vida, zavetnika mesta, ter Marijinega vnebovzetja s poševnim samostojnim zvonikom, so bile žal zaradi opoldanske ure zaprte za ogled. Vodnica Irena pa nam je pokazala fotografijo poznoantičnih mozaikov, ki so jih odkrili na kraju, kjer smo stali pred omenjenim Marijinim svetiščem, vendar so jih znova prekrili v upanju, da jih bodo kdaj pozneje pokazali pod steklom. Videli smo tudi nekaj rimskih ostalin, med njimi antična mestna vrata. Večino so po drugi svetovni vojni uničili, ko so gradili nove stavbe na nekdanjih rimskih termah in drugje. Sprehodili smo se po zelo živahnem Korzu, po katerem je ravno v tistem času potekala množična tekaška prireditev. Geslo mesta Reke je Mesto, ki teče, kar to soboto tudi je.

Po ogledu Reke in »zasluženi« kavici smo se z avtobusom popeljali krepko navzgor k obilnemu kosilu v prijetnem in zelo obiskanem gostišču, po njem pa še više (350 metrov visoko) v srednjeveško mestece Kastav z bogato zgodovino (tukaj so pred Rimljani živeli Japodi), cerkvami in zgodovinskimi spomeniki. Med njimi tudi vodnjak, v katerega so meščani leta 1666 vrgli izkoriščevalskega kapitana Frana Morellija. Da je mesto močno kulturno »dihalo« (še danes s številnimi kulturnimi prireditvami), potrjujejo prva hrvaška knjižnica s čitalnico v Istri leta 1866, prvi istrski tabor leta 1870 in Narodni dom leta 1886. Med cerkvami, ker je bila odprta, smo se ustavili v župnijski cerkvi sv. Helene na najvišji točki mesta, kjer nas je prijazno sprejela mlajša redovnica, članica reda, kateremu so pripadale drinske mučenke. Žalostni smo strmeli v ostaline jezuitske cerkve, poimenovane Crekvina, ki bi bila, če bi jo dogradili do konca, zelo mogočna cerkev. Tako pa imajo na prostoru pred njo kulturne prireditve. Razveselili smo se tudi poporočnega sprevoda po mestnih ulicah, na katerem je bila v ospredju pred ženinom in nevesto hrvaška zastava. Ob tem smo se nehote vprašali, kdaj bo tako tudi pri nas v Sloveniji, torej kdaj bomo tako narodno zavedni kot Hrvatje.

Močno so nas pritegnili pogledi na samo Reko, bližnjo Opatijo, goro Učko, kvarnerski zaliv in otoke. Za spomin na romanje smo naredili skupinsko fotografijo v mestni Loži na Kastavu. Okrepčali smo se še z kavico, nato pa napotili domov, veseli izvedbe enodnevnega romanja, za katerega si želimo, da postane naša vsakoletna tradicija. Bili smo hvaležni za čudovito vreme, duhovno vodstvo župnika Balinta, nepričakovan posladek UPPG in strokovno vodenje vodičke Ajde Kljun. Ob tem smo zvedeli številne zanimivosti o delovanju pomembnih Slovencev na Reki in njeni okolici, zlasti o Petru Pavlu Glavarju, pisatelju Janezu Trdini in slikarju Tonetu Kralju.

Čeprav smo bili romarji skupaj samo nekaj ur, smo se hitro povezali v sproščenem druženju, smehu in tudi v molitvi.

Veseli smo, da smo si vzeli čas, ko smo stopili iz vsakdana in se srečali drug z drugim. Ustvarili smo si lepe spomine.

Ob naslednji priložnosti lepo povabljeni zraven. Pot je lepša, ko jo delimo.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič