Igrano-dokumentarni film o bl. Alojziju Grozdetu

Producent in režiser filma Srce se ne boji o drugem slovenskem blaženem Alojziju Grozdetu (prvi je škof Anton Martin Slomšek) David Sipoš je 29. novembra zvečer v dvorani frančiškanskega samostana v Kamniku prikazal omenjeni film, ki ga je maja letos posnel Studio Siposh.

Film govori o mladem nadarjenem nezakonskem fantu Alojziju Grozdetu (rodil se je 27. maja 1923 v Zgornjih Vodalah pri Tržišču na Dolenjskem materi Mariji Grozde in očetu Francu Udovču), ki je po spletu srečnih okoliščin, zavzete matere in dobrih ljudi prišel v Marijanišče v Ljubljani, od koder je obiskoval klasično gimnazijo. Bil je odličnjak, zelo nadarjen tudi za književnost, pisal je pesmi. Včlanil se je v Katoliško akcijo in Marijino kongregacijo. Pred njim je bila uspešna pot, če ne bi vmes posegla druga svetovna vojna in če si ne bi zaželel za novo leto 1943 obiskati mamo in druge najožje sorodnike. Predstojniki so ga svarili pred tem dejanjem, a Alojzij je vztrajal. Prišel je le do prve hiše na Mirni, kjer ga je prijela partizanska straža Tomšičeve brigade. Po zaslišanju v gostilni pod Mirenskim gradom so ga obsodili na smrt. Glavni razlog je neznan, sumili so ga, da je belogardistični ovaduh in obveščevalec. Eden od razlogov za to so bile italijanske dovolilnice, ki jih je moral imeti, če se je hotel prosto gibati po od Italijanov zasedenem ozemlju. Pri njem so našli še latinski misal, Kempčanovo Hojo za Kristusom in knjigo o Fatimi. To so ocenili kot sovražno literaturo. Kaj se je točno dogajalo med zaslišanjem, se ne ve, kajti vse omenjeno ni moglo biti dovolj utemeljeno za to, da so Alojzija odvedli v gozd ob potoku Vejerščica, kjer so ga mučili in ubili. Politkomisar Tomšičeve brigade Dušan Majcen – Nedeljko je pozneje priznal, da so se prenaglili, sebe pa opravičil, da na naglo sodbo ni mogel vplivati, ker ga ni bilo zraven. Pismo, ki naj bi bilo naslovljeno na poveljnika domobranske postojanke na Mirni, in naj bi ga imel Alojzij pri sebi, naj bi sploh ne obstajalo.

Alojzijevo truplo so, popolnoma nestrohnjeno, 23. februarja 1943 našli otroci, ki so iskali zvončke. Zato so te rože tudi eden od prepoznavnih znakov blaženega.

Umorjenega so najprej pokopali na bližnjem šentrupertskem pokopališču, po razglasitvi za blaženega 13. junija 2010 na slovenskem evharističnem kongresu v Celju (kardinal Tarcisio Bertone) pa so njegove relikvije prenesli v Grozdetovo kapelo v glavnem dolenjskem Marijinem romarskem središču Zaplaz.

Kot je po predvajanju 35-minutnega filma povedal producent in režiser David Sipoš, je film posnet po resničnih dogodkih. Pred snemanjem je veliko prebral o blaženem, film pa strnil v pet glavnih prizorov, v katerem je povedano bistveno o Grozdetovem življenju, duhovnem napredovanju (ni hotel biti povprečen, zelo si je prizadeval premagovati osebne slabosti in napake) in vsestranski rasti. Alojzija igrajo štiri osebe, najteže je bilo najti primernega mladeniča za zadnji del filma.

Izjemni so kadri, posneti v valoviti dolenjski pokrajini. Za zadnji prizor – mučenje in umor – pa so morali iti na Gorenjsko, ker na Dolenjskem takrat ni bilo snega.

Film ima veliko vrednost, ker Alojzij ni prikazal polepšano, marveč realno v burnih predvojnih in vojnih letih ter razmerah, ki so butnile tudi v Marijanišče. V njem spregovorijo tudi priče, ki so našle truplo umorjenega. Dolenjci sami. Ti tudi povedo, da je imel Alojzij srečo, da je odšel v Ljubljano, saj bi bilo z njim lahko čisto drugače, če bi ostal v siromašnem dolenjskem koncu. Tako pa se je iz revnega fantiča, z naravno nadarjenostjo, pridnostjo, visokimi cilji in vzori dvignil v zvezdo klasične gimnazije. 

O nauku, ki ga je moč potegniti iz filma, je na koncu spregovoril p. Lavrencij Anžel iz kamniškega frančiškanskega samostana, ki si je s številnimi obiskovalci tudi ogledal film. Posebej je poudaril, da je blaženi Alojzij Grozde s svojo pokončnostjo, poštenostjo in prizadevnostjo, da bi bil vedno boljši, pravim odnosom do ljudi in vsega pomembnega, danes lahko velik vzornik mladim. Da je res tako, jim ima kaj povedati, so najlepše potrdili mladi sami, saj se jih je veliko udeležilo predstavitve filma. 

Blaženega Alojzija Grozdeta, producenta in režiserja filma Davida Sipoša je predstavila ter pogovor z njim in navzočimi gledalci vodila predsednica Društva sv. Jakoba Kamnik dr. Marjeta Humar.

Nazadnje smo se vsi skupaj z molitvijo očenaša priporočili slovenskemu blaženemu (posebej mlade v Sloveniji), tudi z željo, da bi bil razglašen še za svetnika.

Besedilo in fotografije: Jožef Pavlič