Na koncu prstov je – otip,
na koncu misli – sklep,
na koncu korakov – prepad ali stena
in odločitev: kam?
Vsakdo jo mora narediti pri sebi.
Vsako jutro in vsak večer.
Sam.
Tudi Jezus jo je: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.
V katere roke jo bom pa jaz?
Če se bom odločil kakor Jezus, bom to moral narediti z vero,
če kakor drugi, bom do konca dvomil, ali je tako prav,
če bom ostal brez odločitve,
gorje meni in mojemu duhu v neodločnem telesu,
ki se ne dotipa do prave smeri,
misli, ki ne ume pravega sklepa,
in korakov tja v en dan,
samo, da so,
da odzvanja po asfaltu.
…