Na koncu prstov je – otip,

na koncu misli – sklep,

na koncu korakov – prepad ali stena

in odločitev: kam?

Vsakdo jo mora narediti pri sebi.

Vsako jutro in vsak večer.

Sam.

Tudi Jezus jo je: Oče, v tvoje roke izročam svojo dušo.

V katere roke jo bom pa jaz?

Če se bom odločil kakor Jezus, bom to moral narediti z vero,

če kakor drugi, bom do konca dvomil, ali je tako prav,

če bom ostal brez odločitve,

gorje meni in mojemu duhu v neodločnem telesu,

ki se ne dotipa do prave smeri,

misli, ki ne ume pravega sklepa,

in korakov tja v en dan,

samo, da so,

da odzvanja po asfaltu.

…