Zatavam v polje. Po več zraka, svežine. Ni ju kaj dosti. Temneči oblačni jezik se od zahoda vse bolj steguje čez Kranjsko ravan. Ali bo vendarle kaj dežja iz njega, sem sprašujem. Že toliko dni ga čakamo, pa nič. Vse se je zakrknilo v rasti. Namesto da bi se polje bohotilo v zelenini, zevajo za prst debele razpoke.

Ustavim se pred vaško kapelico Srca Jezusovega. Lepo obnovljeno in razsvetljeno. Daj, pomoli, gotovo bo pomagalo, me prešine. In začnem. Najprej, da bi bile rešene družinske težave, nato še druge molitve, prošnje. Tudi za dež.

Lažjih korakov se namenim naprej do sosednje vasi. Bližnji gozd vse bolj temni, prav tako polja, le pšenica se srebri v pojenjujoči svetlobi, kolikor je sploh še je od zahoda. Tudi hribi se vse bolj odevajo v črnino, le snežne  lise so jasno vidne. Potrdilo, da je bila zima obilna s snegom, še ni tako daleč od nje. Le dežja manjka za zadnji, odločilni sunek, ko rastline rečejo: Spet smo zmagale nad sušo. Imajo že dovolj sence, da jim pripekajoča vročina ne more več blizu. So se okrepile za poslednji napor in cilj: napolniti kmetu kaščo. To je tudi njihov smisel. Moj pa? Kaj sploh iščem v tej polju? Morda bi bilo bolje zaviti v na novo odprto vaško gostilno, ji dati svoj delež, porobantiti nad tistimi zgoraj, ki ne odpro vodi zapornic, ko je že sredi maja pravo poletje, suša, kaj šele bo.

Jezusovo srce veli: Ne! Prsta sta iztegnjena v blagoslov pa tudi opozorilo, napis. Usmili se me! Koga, tebe Jezus? Saj to ne gre. Ti se usmili mene, ko me žeja po ledeno mrzlem pivu, bi me noge skorajda same od sebe zanesle v smer gostilne. Vendar me ne bodo, sklenem. Tebe tudi niso v hospic, ko si bil lačen, žejen, sam s skušnjavcem in obiljem pred sabo. Rekel si mu: Ne! Tudi jaz to zmorem, če hočem. Kot zmorejo trave, pšenica, rž, koruza, ki s svojimi koreninicami vlečejo iz zemlje kapljice moče, da bi obrodila svoj sad, se podarila človeku in živini za preživetje.

Tudi jaz se bom podaril. Če že drugega ne, iz ljubezni do Tebe, Gospod, vedno podarjajoči se dar. V kruhu, posvečenem po Tebi. Vsakokrat ko ugriznem vanj, se tega zavem. Da je to predpodoba Tebe. Kot vino, najslajši sad zemlje. Njena kri. Kako naj bi ga pil vnemar? Kako naj bi jedel kruh, ne da bi se pokrižal? Kako naj bi ga ne použival s prav obredno svetostjo, odnosom, zavedajoč se: vsak dan mi ga daješ v preživetje. Kot mi daješ sebe, v duhovnem smislu, da zmorem vse prenesti, kar se mi nagrmadi v enem samem dnevu. Vlivaš moč, da ne znorim, pobesnim, ko bi čisto lahko, če bi bil sam, kot je vaščan, ko je klestila toča, se kregal s tabo, izzival: Daj še! In si dal. V opomin in svarilo. Zbilo je polja, vse, kar je bilo zeleno, ni pa zbilo tistih, ki verujejo vate. Ti dobro vedo: Vse je od Boga in zanj, pa tudi za človeka, če živi z Bogom. Sicer vzame »ta spodnji«. Tudi ta čaka na svoj delež. Kot mrhovinarji na svoj kos. Za vsakogar nekaj, takšen je red v naravi, zapisan vanjo. Za preživetje. Izkušeni človek to ve. Ve pa tudi, kaj je prav in kaj ni: da je treba najprej dajati čast Bogu, šele nato prositi za polja, da rodijo, pa tudi zase, da obrodiš svoj sad. Takšen, ki ostane. Po človeški meri in božji izmeri. Za Božje kašče najplemenitejše pšenice. Zrasle in dozorele na Božjih poljih. Takšne, kakršno je hotel Bog, je pomagala človeška roka, pa tudi preizkušnja od zgoraj. Da bom vedel, kdo je Gospodar čez človeka, polje in tudi zrnje v kašči.

Pomirjen se vrnem. Modrina postaja črnina, zelenina pa je že prej. Tudi sivi oblak je vse bolj črn, vse daljši, gostejši. Morda pa bo le dež? Še en očenaš zanj, si porečem pred kapelico Srca Jezusovega. In pa zame, da bom bolj zvest, kar sem obljubil Gospodu in sebi. Da bom bolj Božji. Laže mi je. Sprehod ni bil zaman. Mirno bom spal, naj bo nevihta ali ne. Bog bo z menoj.