Mariupolj: Kdaj nam boste vrnili naše otroke? Rusi, res ste brezsrčni. Še nosečnicam in materam z dojenčki ne prizanašate. Z njihovim mlekom pijejo strah, sovraštvo, maščevanje in srd, namesto varnosti, ljubezni, sočutja in miline.
Lugansk: Prisilili so nas, da smo glasovali za Rusijo. Sedaj nam je žal. Počutimo se, kot da bi vas izdali. Še včeraj smo skupaj jedli in pili, plesali in se veselili, danes pa …
Kijev: S pomočjo naših zavetnikov nadangela Mihaela in velikega kneza sv. Vladimirja se bomo ubranili. Sveti nadangel Mihael, zmagovalec nad peklenskimi silami, brani nas v boju zoper krvoločneža Putina, sveti knez Vladimir, daj nam moči, da zmagamo nad okupatorji.
Žitomir: Svoje pšenice in pšeničnih polj vam ne damo. Holodomor nam je strašen spomin in opomin. Posebej Stalin.
Lvov: Grkokatoličani smo že stoletja zvesti Rimu, a vi, ruski pravoslavci, nekaj desetletij Putinu. Kje je vaša pokončnost, zvestoba Bogu in Cerkvi? Odvrzite orožje!
Odesa: Črno morje bo za vas res črno. Ne boste videli nikamor več, ne bo svetilnika, ki bi vam kazal pot, rešitelji ne bodo slišali vaših klicev na pomoč. Črnina vas bo odela in ugonobila. Tisoče krst in teles, hrana za zemljo in črve, tudi za ribe. Kdor prijemlje za meč, bo z mečem pokončan.
Krim: Naš nekdanji polotok vam ne bo v blagoslov. Nam je bil zaradi papeža sv. Klemena, ki je tam umrl mučeniške smrti. Sveta brata Ciril in Metod sta bili priči za to. Leta 867 sta nesla v Rim njegove relikvije k papežu Hadrijanu II. Nam pa sta v blagoslov princesa Ana in njen mož Vladimir. Žena in mož evangelizacije Kijevske Rus.
Užgorod: Mi smo s pogledi že v Evropi, vidimo jo. Poljsko namreč. Nekoč so nas Poljaki teptali, sedaj nas rešujejo. Bratje in sestre z Zahoda. Kdo bo pa vas, Rusi? Mogoče Kitajci …? Ti bodo gledali nase. Kitajski zid to potrjuje.
Galicija: Zatekli se bomo v utrdbe iz prve svetovne vojne, kjer smo krvaveli za carja in Rusijo. Skupaj z vami, Rusi. Že prej zoper Napoleona, pozneje Hitlerja. Kdo bo jutri na vrsti? Danes ste vi zoper nas. Namesto da bi skupaj živeli v bratstvu, prijateljstvu in slogi.
Dnipropetrovsk: Po Dnipru ne bodo nikoli plule vaše ladje. Naj kar po Volgi. Vsakdo ima pravico do svoje reke in vsaj čolna ob njej, da nalovi kaj rib. Še ribiči, poznejši apostoli, so jo imeli na Genezareškem jezeru. Pa je mi, Ukrajinci, ne bi imeli na svoji sveti reki, v kateri so misijonarji krščevali naše praočete in pramatere.
Harkov: Našo univerzo ste zadeli, znanja pa nam ne boste vzeli. Stavbo je mogoče postaviti, znanja pa ne pridobiti čez noč. Stoletja so potrebna za to. Ali se iz svoje tragične zgodovine res niste nič naučili? Historia magistra vitae est.
Jožef Pavlič
(Fotografije so simbolične narave, vzete so iz knjige The Ukraine, ki jo je leta 1988 izdala moskovska založba Planeta; objavljene so bile na straneh 36, 37, 46 in 54.)
