Duhovna misel, ohrabritev in spodbuda ob začetku adventnega časa 

Tvoja beseda je samo Tvoja.

Nič je ne more preglasiti, 

nobeden utišati. 
Kot veletok je:

privre na dan, 

se zvrsti v strugo, 

vse večjo, 

vse širšo, 

vse globljo, 

nazadnje je je za cel ocean. 

Brezbrežno morje Božje ljubezni.

V njem se stečejo vse poti, 

se vse umiri,

je vsega zadosti. 

Le pripravna posoda moraš biti,

izpraznjena za Boga,

njegove milosti in darove, 

ki ti jih bo naklonil, 

če boš ponižno sklonil glavo,

razpoložil srce, 

povabil iz dna svoje biti: 

Pridi!

Pridi, Duh Tolažnik, 

pridi, moj Rešenik, 

pridi in ozdravi me, 

moje strto srce in izmučeno telo, 

tako preizkušeno, grešno, nemočno,

da Duh ne more kaj prida narediti v njem, 

pa bi lahko, če bi imel žar Izaija in palico Mojzesa. 

(Iz nove pesniške zbirke Jožefa Pavliča Presečnice)