Prišel je in odšel 

in me naselil s praznino.

Kako naj sedaj sama zidam hišo zase, za hčerko in kokoši, 

da bodo nesle jajca in bova preživeli?

Od mene je samo jemal in jaz sem mu to dovolila, bebka.

Za njim še Albinu, Stanetu in Črnogorcu, 

ki ga je bilo kot Clintona preveč v hlačah, premalo pa v glavi. 

Kako sem mogla biti tako slepa?

Nazadnje sem sprejela še tega fičfiriča. 

Pri Karitas so me prosili za to.

Ti si vajena moških, ga boš že ukrotila, je bilo vse, kar so mi rekli.

In sto evrov na mesec od sociale.

Jaz sem socialna, se mi je zareklo, in potem so mi rekli tako.

Župljani so me gledali postrani, čeprav sem se usedla v zadnjo klop. 

Župnik mi ni hotel dati odveze.

Leto usmiljenja je mimo,  

pojdi k Uranu, on je dušica, on ti jo bo dal, mi je svetoval.

Zamudila sem ga, kot sem mnogo v življenju.

Preostane mi le trkanje na vrata, proseč pogled in ponavljanje:

Prosim za kruh, vi ga imate, jaz le skorjice od včerajšnjega kosa, več ga ni bilo.

Bejž, k …, me je nahrulil mogočnež z več kot milijonom na žiro računu.

Ko sem bila še mlada in lepa, sem bila zanj Magdica.  

Sedaj je pozabil na to.

Pozabili so me vsi, le zadnji v vasi, za katerega bi človek dal roko v ogenj, ne. 

Pogrel mi je ostanek polente, stisnil v roko stotaka: 

Raje ga dam tebi, kot v pušico, Jezus bi ti ga tudi, je še dejal.

Jezusa mi pa ne boste vzeli, sem sklenila in skrivaj prenočila pri oltarju Marije iz Magdale.

Pri njej sem našla moč in nasvet:

Ne daj se jim, trpinka! 

Glavo pokonci in sredi dneva skozi vso vas, pa me kamnajte.

Nihče ni stegnil roke po meni. 

Tudi kamen izza zidu ni priletel. 

Le pes, ki se je še komaj vlekel po cesti, me je ovohal in se mi pridružil proti koncu poti.

Jaz v svojo kolibo, 

on na njen prag.

Jutri ga vzamem k sebi.

Od jutri si bova delila vse, si zasluži vsaj to.

Nekoga moraš imeti rad, je zapisal pesnik Minatti,

Nekoga, čeprav garjavega psa, bi dodal Šalamun.  

Njegov mili pogled, ko mi poliže roke in noge, odtehta vse.

In da v adventu ne bom več tako sama, kot sem že tolikokrat bila.

Jemali so mi telo, pustili le ostuden vonj in skomine, kdaj bova spet.

Jok brate, odpade, sem napisala s kredo na vrata.

Tudi jaz hočem imeti svoj advent. 

Jaslice in Jezuščka v njih.