Glavni igralec v Sipošovem filmu "Tihi večeri" je priznal, da do snemanja filma ni vedel za pisatelja Franca Ksaverja Meška.  

V velikem zanimanju, pričakovanju pa tudi notranjem veselju sem si na žegnanjsko nedeljo, 25. oktobra, zvečer ogledal film filmskega režiserja Davida Sipoša o duhovniku pisatelju Francu Ksaverju Mešku (1874-1964). Naslovil ga je Tihi večeri, Studio Siposh pa nam ga je premierno zaradi koronavirusa posredoval kar prek računalniških zaslonov. Tudi število gledalcev – med 1300 in 1400 – je bilo lepo, pohvale režiserju, ki smo jih lahko sproti brali, pa tudi. 

Film sem nestrpno pričakoval, saj nam ga je režiser Sipoš napovedal že pri predvajanju filma 22. decembra 2019 Srce se ne boji o slovenskem blaženem mučencu Alojziju Grozdetu v dvorani kamniškega frančiškanskega samostana. Razkril je tudi, da je pisateljev prapranečak. Takoj sem ga pohvalil za to zamisel, saj mi je bil Meško vseskozi blizu zaradi človeške topline, preprostosti  in neposrednosti, sem ga rad bral, z ženo Marto pa sva tudi obiskala romarsko cerkev Marije na Zilji, kjer je bil župnik, pa tudi župnijo Sele pri Slovenj Gradcu, kjer je župnikoval pred in po drugi svetovni vojni, ko se je vrnil iz četniškega ujetništva. Na ti dve župniji so naju zvabili prav opisi Meškovih duhovniških poti, koroških vasi in pokrajine.

Močno pa sem se začudil, in zato tudi to pisanje, ko je glavni igralec pred predvajanjem filma priznal, da sploh ni vedel za Meška in da ni ničesar njegovega prebral. Kar nisem mogel verjeti? Meško res ni bil Cankar, Finžgar ali Prežihov Voranc, kar je bilo ob predvajanju filma tudi povedano (da je ustvarjal v času teh treh in še drugih velikih pisateljev in pesnikov); vsekakor pa je po krivici spregledan ali prezrt pisatelj. To sem že v Kamniku povedal njegovemu prapranečaku. Imel je pač »smolo«, če lahko tako rečemo, da so ravno v njegovem obdobju svoja dela ustvarjali zares veliki slovenski pisatelji in pesniki. A kljub temu je zame Meško velik kot človek in kot umetnik. Kot človek, kaj vse je po krivici mirno potrpel (maščevanje nemških nacionalistov po izmišljenem vohunjenju za Italijane, beg v Slovenijo, zasramovanje nemških okupatorjev na začetku druge svetovne vojne skupaj z drugimi koroškimi duhovniki, izgon na Hrvaško, pribežališče v Bosni, kjer se je na Palah pridružil redovnicam Hčeram Božje ljubezni, njihovo trnovo pot v Goražde, kjer so jih pobili četniki, njega pa je malo pred tem mestom rešil slovenski četnik učitelj Milko …), kot umetnik pa, kako lepo, tekoče, živo in poučno je znal to popisati. Zares prava prleško-koroška dušica! Podobna pisateljici Erni Meško, ki se je poročila z njegovim nečakom, smo bili pri Družini vedno veseli, kadar se je oglasila s kakšnim zapisom iz Prlekije.

Takoj sem šel v svojo knjižnico in poiskal Meškova Izbrana dela, ki jih je izdala Mohorjeva družba v Celju, podaril pa mi jih je nekdanji odgovorni urednik in upravnik Družine dr. Ivan Merlak. V roke sem vzel četrto knjigo, v kateri Meško opisuje svoje življenjske in duhovniške poti. Na straneh od 366 do 433, kako je bilo »V četniškem ujetništvu«, ga je sarajevski nadškof Šarić poslal za župnika na Pale, kjer so ga 11. decembra 1941 skupaj s Hčerami Božje ljubezni zajeli četniki, mukotrpno pot z njimi proti Goraždu, kraju njihove mučeniške smrti, Sjetlino pred njimi pa zaradi slovenskega četnika Milka kraj njegove rešitve. S posebno naklonjenostjo Meško opisuje slovenski redovnici Marijo Krizino Bojanc in Marijo Antonijo Fabjan, ki ju je prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 s še tremi mučenimi in pobitimi sestrami v Sarajevu razglasil za blažene. »Drinske mučenke«, imenovane. Ker je reka Drina kot tolikim drugim žrtvam druge svetovne vojne postala njihov hladni deroči grob. 

Ogled Sipoševega filma in branje Meškovih vrstic, od katerega se kar ne morem »odlepiti«, mi prebuja živ spomin na te redovnice, na slovesnost v dvorani Skenderija, s katere sem poročal za Družino, na trpečega duhovnika Meška, ki je vse to prestal v moči ljubezni do Boga in bližnjega. To je čutiti tudi v filmu o njem ob vsej trdoti življenja nekdaj v Prlekiji in na Koroškem, a lepoti krajine, ki te dviguje k Bogu. Z Meškom nas je vse to in drugo ob gledanju filma Nemi večeri po enem izmed njegovih prvih objavljenih del z naslovom Ob tihih večerih. Ne nemi – glasni večeri! Glasni, ker je prav, da se zopet močneje sliši Meškov glas v slovenski književnosti. Kdaj bo spet spregovoril »mladim srcem«, kot je v knjigi z istoimenskim naslovom leta 1911 pri Družbi sv. Mohorja v Celovcu v »povestih za slovensko mladino«? Mladim tostran Karavank!?

Jožef Pavlič