V tesnobi iztisneš iz sebe najboljše.

Citrona sok, trava mleček, človek novi korak ali pol koraka nazaj;

zakaj bi naprej, v prvo vrsto, tam je nevarno.

Tesnoba ti zaklene usta z verigo molčanja,

vse telo se napne v eno samo čuječnost,

razum veli srcu: Umiri se!

A srce razbija naprej.

Roko položiš nanj, nič ni bolje.

Zatavaš v gozd med drevesa. Tam je še huje.

Skočiš v vodo. Nosi te in nosi ...

Nadeneš si masko, da ne bi staknil virusa. Peter ga je.

Bežiš pred njim, ko te ogovarja.

Povsod je – UBIJALEC. Kamorkoli pogledaš, sami zakrinkanci. 

Prestrašeni obrazi in spraševanje:

Ali sem ga že dobil?

Še v cerkev se bojiš iti, a te to potolaži.

Sveti Rok in Sveta Korona

in drugi svetniki z iztegnjenima prstoma desnice, svarilom:

Boj se samega sebe!

Tistih, ki ti uklenejo dušo,

telo privežejo na steber sramote,

nataknejo zanko za vrat,

se ti rogajo: Sedaj si ti korona, privezana kot strašilo.

(Še ptice ti ne sedajo vrh glave.)

Sedaj le kliči Jezusa: Pridi in me odreši!

In vržejo kocke kot rimski vojaki na Kalvariji:

koliko časa bom zdržal.

Uro, dve, tri. Jezus je do tretje popoldne.

Ksenija se je naveličala čakati, je šla raje na pico v Daj-dam.

Jezus, umri kar sam.

Jezus, rodi se vsaj zame, poprosim. Nevrednež. 

V letu korone.

Jožefovo še pride.