Zablodim v polje, željan vsaj malo zraka, svežine. Ni ju kaj dosti. Temen oblačni jezik se od zahoda vse bolj steguje čez kranjsko ravan. Ali bo vendarle kaj dežja iz njega? Že toliko dni ga čakamo, pa nič. Vse se je zakrknilo v rasti. Namesto da bi se polje bohotilo v zelenini, po travnikih zevajo že za prst debele razpoke. Kdaj se bodo spet zlepile?

Ustavim se pred vaško kapelico Srca Jezusovega. Lepo obnovljeno in razsvetljeno. Daj, pomoli, mogoče bo kaj pomagalo, me prešine. In začel sem. Najprej, da bi bile rešene družinske težave, nato še druge molitve in prošnje.

Lažjih korakov se namenim do sosednje vasi. Bližnji gozd vse bolj temni, prav tako polja, le pšenica se srebri v pojemajoči svetlobi, kolikor je sploh še prihaja od zahoda. Tudi hribi se vse bolj odevajo v črnino, le snežne lise so jasno vidne. Dokaz, da je bila zima obilna s snegom. Vse je že v polni rasti. Le dežja manjka za zadnji, odločilni sunek, ko si rastline poreko: Spet smo zmagale nad sušo! Imajo že dovolj sence, da jim pripekajoča vročina ne more več blizu. Okrepile so se za poslednji boj: napolniti kmetu kaščo. To je njihov smisel. Kakšen pa je moj? Kaj sploh iščem na tem polju? Morda bi bilo bolje, da bi zavil v na novo odprto vaško gostilno, ji dal svoj »delež«, robantil nad tistimi zgoraj, ki ne odpro vodi zapornic, ko je že sredi maja pravo poletje, suša, kaj šele bo!?

Jezus v kapelici mi veli: Ne! Prsta, iztegnjena v blagoslov, pa tudi opozorilo, in napis: Usmili se me! Koga? Tebe, Jezus? Saj to ne gre! Ti se usmili mene, ko me žeja po mrzlem pivu in bi me noge skorajda same zanesle v smer gostilne. Vendar me ne bodo, sklenem. Tebe tudi niso v jeruzalemski hospic, ko si bil lačen, žejen, sam s skušnjavcem in obiljem pred sabo. Odgovoril si mu: Ne! Tudi jaz to zmorem, če hočem! Kot zmorejo trave, pšenica, rž, koruza, ki s svojimi koreninicami vlečejo iz zemlje kapljice moče, da bodo obrodile svoj sad, se podarile človeku in živini za preživetje. Tudi jaz se bom podaril. Če že drugega ne, iz ljubezni do Tebe, Gospod, vedno podarjajoči se dar. V kruhu, posvečenem po Tebi. Vsakokrat, ko ugriznem vanj, se tega zavem. Da je predpodoba Tebe. Kot vino, najslajši sad zemlje. Njena kri. Kako naj bi ga pil vnemar? Kako naj bi jedel, ne da bi se pokrižal? Kako naj bi kruha ne užival s prav obredno svetostjo, odnosom, zavedajoč se: vsak dan mi ga daješ za preživetje. Kot mi daješ sebe v duhovnem smislu, da zmorem prenesti vse, kar se mi nagrmadi v enem samem dnevu. Mi vlivaš moč, da ne znorim, pobesnim, ko bi čisto lahko, če bi bil sam, kot se je vaščan, ko je klestila toča, togotil nad Tabo in izzival: Daj, še! In si dal. V svarilo in opomin. Zbilo je polja, vse, kar je bilo zeleno, ni pa zbilo tistih, ki verujejo Vate. Ti dobro vedo: vse je od Boga in zanj, pa tudi za človeka, če ta živi z Bogom. Sicer vzame »ta spodnji«. Tudi ta čaka na svoj delež. Kot mrhovinarji na svoj kos. Za vsakogar nekaj. Takšen je red v naravi. Zapisan vanjo. Za preživetje. Izkušeni človek to ve. Ve pa tudi, kaj je prav in kaj ne: da je treba najprej dajati čast Bogu, šele nato prositi za polja, da rodijo, pa tudi zase, da obrodiš svoj sad. Takšen, ki ostane. Po človeški meri in božji izmeri. Za božje kašče najplemenitejše pšenice. Zrasle in dozorele na božjih poljih. Takšne, kakršno je hotel Bog, ki ji je pomagala človeška roka, pa tudi preizkušnja od zgoraj. Da bom vedel, kdo je Gospodar čez človeka, polje in tudi zrnje v kašči.

Pomirjen se vračam. Modrina postaja črnina, zelenina je že prej. Tudi sivi oblak je vse bolj črn, vse daljši in gostejši. Morda pa bo le dež!? Še en očenaš zanj, si rečem pred kapelico Srca Jezusovega. In pa zame, da bom bolj zvest, kar sem obljubil Gospodu in sebi. Da bom bolj Božji.

Laže mi je. Sprehod ni bil zaman. Mirno bom spal, naj bo nevihta ali pa ne. Bog bo z menoj!

Jože Pavlič