Samoizpraševanje na god diakona prvega mučenca sv. Štefana po jutranji maši v župnijski cerkvi sv. Petra

Težko vstanem, vendar vseeno greva z ženo Marto k maši ob 7. uri v komendsko župnijsko cerkev sv. Petra. Tako skleneva na božič zvečer: če ne bova preveč utrujena ali zbolela, bova šla. Ne le zaradi tega, ker se spodobi, da god prvega mučenca diakona sv. Štefana začneva z evharistično daritvijo, marveč ker ga imava prositi za toliko stvari: za družino, za bližnje ljudi, za ljudi v stiski, za žrtve cunamija v Indoneziji, terorističnih napadov, pa tudi zase.

Smerokaz Jezus Kristus 30 sekund

Že ko se urejam, čutim, da sem se pravilno odločil. Hitro prihajam »k sebi«. Martin čaj me dodatno ogreje. Med vožnjo do župnijske cerkve ugotavljava, da je razmeroma hladno, prava zima, merilec temperature kaže minus štiri stopinje. Trava je zmrznjena, na drevesih ivje. Ni veliko prometa, vendar se nas nazadnje nabere precej župljanov. Spotoma med hojo s parkirišča k župnijski cerkvi pogledam proti starodavni »Turški lipi«, še prej proti smerokazu med »Turško« in »Glavarjevo lipo«, ki kaže časovne oddaljenosti od tega kraja do raznih vasi v naši občini oz. župniji. V oči mi udari smerokaz k cerkvi: Jezus Kristus 30 sekund. Najkrajša označena časovna razdalja, a koliko občanov oz. župljanov jo bo danes prehodilo, se vprašam. Hodili bodo vse mogoče druge razdalje, a do Jezusa je ne bodo prehodili. Moram pa pojasniti, da ne bi komu naredil krivice, da je danes sicer cerkveni praznik, a ni zapovedan (torej ljudje niso dolžni iti k maši), in da bo največ komendskih župljanov pri maši ob 10. uri v podružnični cerkvi Spreobrnjenja sv. Pavla na Križu, kjer je stranski oltar posvečen sv. Štefanu. Prišli bodo tudi zaradi že tradicionalne blagoslovitve konj pred cerkvijo po maši. Vsi bodo zaželeni, toplo sprejeti, duhovno nagovorjeni ... 
Domiselnih jaslic, ki smo jih še lani ta čas občudovali v duplini »Turške lipe«, letos ni. Škoda.
 

Božične pesmi cerkvenih pevcev in preludij ob koncu maše

Ko s cerkvenega kora zadoni prva pesem, ugotovim, da so na njem kar številni cerkveni pevci in pevke domačega jutranjega mešanega cerkvenega pevskega zbora. Jih prav občudujem, saj bodo morali verjetno peti še pri maši na Križu. Cerkveno petje je tudi žrtev, brez njega ni pravega občutja in doživetja  bogoslužja. Pesmi so takšne, da lahko verniki pojemo zraven. Pri tem pomislim na priporočilo papeža Frančiška 24. novembra 2018 7000 udeležencem tretjega mednarodnega simpozija pevskih zborov v Rimu ob godu sv. Cecilije 22. novembra: »Bodite animatorji petja celotne skupnosti in ne zasedite njenega mesta, s čimer bi Božje ljudstvo bilo prikrajšano za petje z vami in za pričevanje cerkvene in skupnostne molitve z vami.« To pomeni, da naj cerkveni pevci pojejo takšne pesmi, da verniki v cerkvi lahko pojejo z njimi. Komendski jutranji cerkveni pevski zbor večinoma poje takšne pesmi. Seveda kdaj tudi kakšno novo, saj se vsaka maša res ne more začeti z Je angel Gospodov, končati pa z Lepa si lepa …

Našemu organistu Petru Grmu sem tokrat še posebej hvaležen za igranje na orgle po maši, ko smo se peščica tistih, ki smo še ostali v cerkvi (v glavnem cerkveni pevci, ki so prejeli obhajilo po maši) v poltemi zazrli v jaslice, obenem pa prisluhnili čudoviti božični melodiji s cerkvenega kora. Organist je tako lepo igral, da bi bila velikanska škoda, če bi to zamudil. Kaj verniki zamujajo, pomislim, ko po maši, ko mašnik z ministranti zapušča prezbiterij, hitijo iz cerkve. Sprašujem se, ali v njih nič ne odmeva bogoslužje, se jim res tako mudi k zajtrku; v hlev le malokaterim, saj je kmetij le še nekaj deset v naši občini. Zame so to najdragocenejši trenutki, ko sem sam z Jezusom, se mu zahvaljujem in priporočam, ga prosim za toliko stvari.

Nehote pogledam po ljudeh. Močno so ganjeni. Posebej naša zborovodkinja Zvonka, odlična pevka, ki ima izjemen čut in nadarjenost za glasbo. Če prav vidim, ima solzne oči. Kako tudi ne, ko se s cerkvenega kora razlega prava hvalnica novorojenemu Božjemu Detetu. Pastorala betlehemskih pastirjev.

Mašnik rojak je opozoril na pomen oltarne mize iz kamna v glavnem oltarju naše cerkve

Mašuje naš rojak Martin Zlobko s Križa. V rdečem plašču, barvi mučencev. Obdaja ga prava truma ministrantov, prelep živi venec ob oltarju in jaslicah. »Dobri so, da so vstali,« jih v mislih pohvalim. Kako lepo se njihove ministrantske obleke ujemajo z jaslicami, ki so jih tudi letos v prezbiteriju ob ambonu postavili naši prizadevni jasličarji, z belo tančico, segajočo od jaslic do stropa cerkve, glavnim in daritvenim oltarjem prelepe baročne cerkve. Vedno sem vesel, kadar mašuje duhovnik Martin, saj mašuje zelo lepo in zbrano, krasno poje. Posebej rad mu prisluhnem, ko pridiga. Tokrat je svojo misel na god sv. Štefana povezal s kamnom, iz katerega je oltarna miza v glavnem oltarju naše cerkve. Poudaril je, da so diakona Štefana Judje kamnali, da je njegova mučeniška kri poškropila kamne, ko je žrtvoval svoje življenje za Jezusa. Spomnil je, da so od prvih časov krščanstva postavljali oltarje v cerkvah izključno iz kamna. Omenil je tudi, da pod oltarno mizo našega glavnega oltarja počiva rimski mučenec sv. Urban, katerega celotno okostje (relikvija) je bilo prepeljano iz Rima v našo župnijsko cerkev.  

Na koncu maše nas mašnik Martin povabi, naj po zgledu sv. Štefana tudi mi pričujemo za Jezusa. Mnogi kristjani to še danes dobesedno delajo, ko svoje življenje v raznih delih sveta žrtvujejo za Kristusa. Poznavalci ugotavljajo, da so prav kristjani danes najbolj preganjana skupina na svetu. Kot da bi se vrnili časi prve Cerkve, diakona Štefana, prvih mučencev, cesarja Nerona!

Povabilo, naj bomo Slovenci bolj enotni

Mašnik nas še povabi, da naj bomo tako enotni, kot smo bili v času, ko smo se 23. decembra 1990 na plebiscitu odločili za samostojnost Slovenije (95 odstotkov volilnih upravičencev oz. 88,5 odstotka vseh Slovencev).  Zelo umestno povabilo in tudi opozorilo, kajti vse manj je Slovencev, ki bi tako delali, vse preveč jih misli nase, na svoje imetje in preživetje, za državo in domovino Slovenijo pa jim je malo mar. Zato smo tam, kjer smo. Manjka nam prave narodne zavesti, na katero je opozarjal že Ivan Cankar, »knez slovenske besede«, kot ga je v knjigi Ivan Cankar, portret genija imenoval njen pisec ddr. Igor Grdina.

Znanec, ki je prišel iz Švice domov za praznike, je povedal, da tam tega ni. Da v bolnišnici, kjer dela, spoštujejo drug drugega, vsakdo točno ve, da mora dobro opravljati svoje delo, bo za to tudi dobro plačan, imel ugodnosti. Bolnišnica dobro posluje, ne kot naš Klinični center. Zato, ker je v državi in v bolnišnici red. Pri nas je podobno, kot je o »dolini šentflorjanski« pisal Ivan Cankar, ki je nazadnje po osebni kalvariji našel pot nazaj k  veri in umirjen pred stotimi leti zaspal v Gospodu, ko mu je pisatelj duhovnik Fran Saleški Finžgar podelil poslednje zakramente. Slovenci se ga, ko beseda nanese nanj, v glavnem ne spominjajo kot največjega pisatelja (Grdina ga je povzdignil v genija), marveč predvsem kot ženskarja in pijanca. Od njegovih del vsakdo ve za črtico in Cankarjevo prigodo z materjo in s kavo, pa za Hlapca Jerneja in njegovo pravico (očitno je v nas še vedno ostal kompleks hlapčevanja velikim narodom), pri Hiši Marije Pomočnice, ki so ji kritiki povsem po krivici očitali pornografijo, pa se spomin ustavi. Dobro bi bilo, da bi začeli vnovič brati Cankarja in da bi pokukali v njegove čase. Kaj hitro bi ugotovili, da se Slovenci nismo kaj dosti spremenili, poboljšali, postali bolj verni ljudje. Komendčani pa, da nas je le nekaj sto od več kot 6000 občanov, ki še sledimo znaku med »Turško« in »Glavarjevo lipo« Jezus Kristus 30 sekund oz. kolikor je od našega doma z avtomobilom, kolesom ali peš do župnijske cerkve sv. Petra. Zakaj je tako, vsakdo ve in razčiščuje sam pri sebi, jaz nimam nobene pravice posegati v to. Mogoče je v Božjih očeh kdo od tistih, ki ga ni v cerkev, lahko bliže Jezusu, kot deklarirani vernik? Vsak človek je tako velika skrivnost, da se lahko samo prikloniš in odkriješ pred njo. In se, kot filozof  Mircea Eliade, samo čudiš temu "tremendum et fascinens". 
 

Koliko nas je obesilo slovensko zastavo?

Izbira je svobodna, saj živimo v samostojni demokratični (ali res?) domovini. Moja žena Marta se tega dobro zaveda, saj je šla po maši takoj obesit slovensko zastavo. Da bi se tega bolj zavedali (predlagatelji in molivci osemdnevne božične verige molitve in žrtve Za Slovenijo in Evropo gre so se), da bi bili bolj enotni, nas je povabil duhovnik Martin Zlobko. In da bi bili Bogu ter vsem, ki so za to zaslužni, bolj hvaležni za dar naše samostojne države Slovenije. Tudi za to bom danes namenil očenaš.

V srcu pa veselo prepevam odo deželici pod Triglavom. Ne idilični, marveč takšni kakršno imamo. Čas bi že bil, da bi imeli drugačno, boljšo, a potem bi se morali Slovenci spremeniti, bi morali biti bolj enotni. Do tega pa je, kot je za svoja mlada leta v naslovu ene izmed svojih knjig zapisal naš občan dr. Marko Žerovnik – trnjeva pot. Res je, če človek hoče postati boljši, bolj zaveden in odgovoren državljan, a edino to vodi naprej. Zato: Pozdravljena Slovenija na tvoj dan samostojnosti in enotnosti!

Slovenija je in bo takšna kakršni smo mi. Mnogi si želimo, da bi bila »boljša«. Prav je, da smo verni ljudje v božični osmini molili za to, moramo pa tudi več narediti. V času, ko smo tako blizu novorojenemu Detetu, hkrati pa tako daleč od Njega, pa tudi drug od drugega. 

Jožef Pavlič