Brezmadežni Devici Mariji na njen veliki praznik 

Ne upam si predte, lurška Gospa, ne drznem si do tvoje votline. Tukaj ob Gavi bom ždel, na kolenih na produ, dokler me ne boš povabila: Pridi, izmij svoj obraz in svojo bolečino ob studencu izpod te gore, na kateri je bil križan moj Sin. Pridi, poljubi njegove rane, še sveže od žebljev, ki si jih s svojimi grehi zabijal v njegovo telo. Pridi, deni prst vanje, da boš verjel, kako je trpel tudi zate, a nisi hotel nesti niti meter poti križa z njim.

O, Jezus, odpusti! O, Mati, odpusti tudi Ti, saj nisem hotel tega! O voda, izmij me vsega, da bom čist kot kamen v tej pečini, kot Bernardkina duša, ko je videla Tebe, Kraljico neba.

(Iz najnovejše knjige meditacij Jožefa Pavliča Presečnice II) 

Foto: Jožef Pavlič