Hladna bolj kot kdajkoli.
Hotel sem ji samo povedati, da tako ne bo šlo več naprej,
da res moram na Brezje, da se potožim Mariji Pomagaj, kako zelo sem sam:
da me nihče ne razume,
da bi šel rad na sprehod do Mlinčkov, a še Kimi noče več z menoj,
da sem sit letal nad Slevskim hribom,
ki na našo vas, hiše, vrtove, zemljino spuščajo le kerozin; vse ga je že polno.
Župnik bi pogledal na uro: Sedaj moram v spovednico.
Župan bi se izgovoril: Pripravljam se na zahtevno sejo.
Podžupan bi mi rekel: Preveč imam opraviti z lesom, hlod razžagam, rezilo gladko teče skozi smrekovino, ali ne vonjaš, kako lepo diši?
Janševci, šarčevci, nsijevci in drugi politiki mozgajo le eno:
kako obdržati štiriletni mandat in svoja sedala.
Če že res hočeš, deli za nas lepake po vaseh, vabi ljudi, jih prepričuj, z njimi zapoj.
Če nočeš sam, pokliči Modrijane na njihovo noč v Komendi.
Reci Nuški, naj v soboto na dobrodelnem koncertu ne zapoje Nocoj, pa oh nocoj, ker to je že zdavnaj mimo,
Slaki in Avseniki in Henčkov trio.
Mi gremo na žur.
…
Marija, res moram k Tebi na Brezje.
Pred tvoj oltar in tvoje mile oči,
da se ti potožim, izjočem, Te prosim: Daj mi moči, da bom zdržal vse to,
to slovensko lavfarijo in borbo za kruh, meso, mleko in med.
Gostilne so polne, Kitajec tudi, pralnice avtomobilov in posoda za pasje iztrebke.
Le Jezus sam samcat sredi vasi zdihuje:
Nikogar ni, ki bi me snel s križa, obrisal prah z lic, rok in nog, vsega telesa,
me poljubil na čelo, stisnil na prsi, močno prižel k sebi, rekoč:
Sedaj sva eno.
Jaz več kot les, podoba človeka,
Ti človek iz krvi in mesa.
Tudi jaz sem bil nekoč.
Odslej bova dva.
Ti boš moj obraz, roke, noge, telo,
jaz tvoja beseda, nasmeh, tolažilna roka, odpustitelj.
Šla bova, kamor boš hotel,
naredila, kar boš želel,
Če boš rekel le eno: Tvoj sem.
To reci še moji materi.
Mi trije lahko zmagamo svet.
In ti ne boš več ti, ampak Mi.
Na Brezjah boš to spoznal.
Pri meni in Mariji razumel.
Opomba: Fotografiji sta simbolični, nista (po svoje pa sta) povezani z izpovedjo brezjanskega romarja.
