Letošnjega knjižnega sejma v Cankarjevem domu si nisem utegnil podrobneje ogledati, ker se moral pripraviti prispevek o skorajšnjem odhodu papeža Frančiška na apostolski obisk v Mjanmar in Bangladeš, sem bil v mislih že z njim na tem zahtevnem potovanju sedanjega naslednika apostola Petra. Kljub temu pa sem hvaležen za tista dva dneva, četrtek in petek, ko sem se mudil na njem. Četrtek, ko sem si kratko ogledal, kam bom moral iz hotela City pospremiti nemški pisateljici Petro Urban (avtorico knjige Prekipevati od življenja) in Tamaro Bach (pisateljico dela Ostanki poletja), kje bosta spregovorili (prva na Forumu, druga na Odru pisateljev), kako bomo najlaže in najhitreje prišli tja in se vrnili nazaj v hotel, pa tudi, kaj jima bom spotoma na tistem kilometru od hotela do Cankarjevega doma povedal o Ljubljani, jo kratko predstavil, bi ju zanimalo … Saj veste, vedno je dobro vse premisliti, najprej sam prehoditi, saj je potem vedno malce drugače; zvoziš, če si pripravljen, imaš v mislih tudi rezervne inačice, naj se še tako zatakne.

Meni se sicer ni, lahko pa bi se že na začetku, ko sem šel po nemški gostji v hotel. Manica Ferenc, glavna organizatorka dogodka, me je pred tem obvestila, da je pisateljica Tamara Bach že odšla v Cankarjev dom, torej moram na knjižni sejem pospremiti le drugo gostjo – pisateljico Petro Urban in njeno spremljevalko. Ti dve me nista čakali, kot bi si človek mislil, v svoji sobi v hotelu, marveč že v avli hotela. Telefon je namreč zvonil v prazno, potem pa se znajdi … Znašel sem se tako, da sem šel od posameznic do skupin in kmalu smo bili skupaj: Petra, njena spremljevalka Irina in moja malenkost, ki si je iz previdnosti oblekla suknjič z napisom naše založbe – Družina. Dobro vidnim prepoznavnim znakom.

Do Cankarjevega doma sem ju peljal po premišljeni poti, jima razlagal cerkve in druge pomembne stavbe, mimo katerih smo hodili; pogled nam je spotoma uhajal na razsvetljeni Ljubljanski grad. Posebej ju je zanimalo, ko smo šli čez Prešernov trg, kako bodo letos za novo leto okrasili Ljubljano. Bili sta kar presenečeni, ko sem jima povedal, da ne bo ognjemeta, ker naj bi bil škodljiv za obiskovalce (sam pri sebi sem si mislil, koliko bo uprava naše prestolnice s tem prihranila) Ko smo se bližali Cankarjevemu domu, sem ju opozoril na sosednjo stavbo Ljubljanske banke, že prej levo uršulinsko cerkev, ter, seveda, na tokratni knjižni hram, poimenovan po velemojstru slovenske zapisane besede.

Zelo smo bili presenečeni, ko smo vstopili v sejemski prostor, saj je bilo toliko obiskovalcev, da smo se komajda prebili do razstavnega prostora Družine. Tudi tam so se ustavljali številni ljubitelji dobre knjige. Kmalu se nam je pridružila še pisateljica Tamara, pa Taja Zuccato, voditeljica pogovora s Petro. Obe nemški gostji sta bili vidno presenečeni, da je v Sloveniji takšno zanimanje za knjige.

Prva je ob 18.30 na Forumu spregovorila Petra. Zelo živahno, sproščeno pa tudi duhovito je odgovarjala na mestoma celo izzivalna Tajina vprašanja, izkazala pa se je tudi prevajalk z doslednim prevajanjem tega, kar je povedala pisateljica. Vse tri so pol ure, koliko je trajal pogovor, držale v napetosti vedno večje število obiskovalcev pogovora, tako da je bil prostor pred Forumom kmalu polno zavzet. Petra je zelo dobro opisala, ob svoji knjigi Prekipevati od življenja, kako je mogoče biti tudi v letih po šestdesetih, kolikor jih ima sama, živahen, ustvarjalen, poln načrtov, za katere pa veš, če si razumen, da vseh ne boš uresničil.

Pravo nasprotje tega je bil pogovor s Tamaro na »pisateljskem odru«. Tudi zato, ker je bila tema pogovora čisto drugačna, je bila podlaga zanj druga zgodba, pisana na kožo mladim in iz njihovega sveta, v katerega se 41-letni Nemki iz Berlina ni bilo težko vživeti, potem pa tudi z besedo približati bralcem. Piše rada, za sabo ima že osem knjig, kot Petra pa dobro ve in izkuša, da je tudi v 80-milijonski Nemčiji (kaj šele v dvomilijonski Sloveniji) od pisanja težko živeti, preživeti. Temu pa se obe pisateljici v celoti posvečata. Celo tako močno, da se nista poročili, si nista ustvarili družine.

Obema je zelo všeč Slovenija, čeprav sta si jo ogledali le delec, košček. Ko smo se vračali v hotel, sta bili zelo presenečeni, koliko mladih je bilo na ulici, so sedeli na prostem pri gostilnah ob Ljubljanici, uživali v sproščenem pogovoru na »črni petek«, ne pa nakupovanju (mogoče so to že prej opravili ali pa niso nasedli izvabljanju cekinov iz ne preveč polnih žepov Slovencev?) Ustavljali sta se ob Brdarjevih umetninah, pogledu na stolnico, Ljubljanski grad, frančiškansko cerkev, se čudili, kako lepo prestolnico imamo Slovenci. Zelo sta pohvalili tudi slovensko kuhinjo in hotel, ki ju je gostil. Že prej sta se na knjižnem sejmu radi  podpisovali v svoji prevedeni knjigi, saj je mnogo obiskovalcev želelo njun podpis; bili zadovoljni z naslovnicami. Zagotavljali sta, da jima bo Ljubljana ostala v hvaležnem spominu, da si jo bosta naslednjega dne (v soboto) temeljiteje ogledali, pa še malo več Slovenije, če ne bo močno deževalo.

Izkazalo se je, da je Družina povabila v goste pravi pisateljici, ki imata kaj povedati tako s pisno kot govorjeno besedo Slovencem. Hvala jima za njun prihod med nas in vse tisto, s čimer sta nas obogatili!