Logo MojaObčina.si

Komenda

JUTRI
22°C
5°C
SOB.
22°C
5°C
Deli
1666

SAMOIZPRAŠEVANJE NA MATERINSKI DAN

 Ob tretjem praznovanju materinskega dneva v Komendi


(Iz kronike obujeni spomin)
  

Kako se vse spremeni, če se spremeni politični sistem, ljudje svobodneje zadihajo in smejo neprisiljeno izražati svoja notranja občutja. Eno takšnih so tudi zunanje slovesnosti na dan naših mater. Te je mogoče kolikor toliko zajeti v kalup besed, notranja občutja so veliko teže izrazljiva.

Materinski dan se je kot prireditev še donedavna bolj ali manj sramežljivo skrival med cerkvenimi zidovi, v župnijskih kapelah in veroučnih učilnicah, v družinskih krogih. Vsaj v Komendi je bilo tako. Po odmrznitvi »sovjetske zmrzali«, ki nam je uklepala duha, se je preselil v javne prostore in počasi dobiva pomen, ki si ga kot praznik s svojo globoko vsebino zasluži. Da bi ga tudi ohranil! Največjega in najlepšega mu ob prazniku Gospodovega oznanjenja in materinstvu Device Marije, zgleda vsem materam, namenja Cerkev. Seveda, kdor ima dovzetna ušesa za njeno besedo in mu ta kaj pomeni.

Marsikomu, ki so mu hrup, politična prerekanja in slava tega sveta tuji, je bil kar všeč materinski dan znotraj cerkvenih prostorov. Tudi zato, ker je imel čisto drugačno vsebino kot marsikdaj po vzhodnjaško bučno in izvotljeno praznovani dan žena (dan žensk). Bil je očiščen kakršnega koli političnega in drugega predznaka, skoraj  bogoslužno svetostno ubran, poveden v svoji duhovni sporočilnosti. Nad njim je lebdelo nekaj, kar je dvigalo duha v območja nadzemskosti in poduhovljene podobe materinstva. Tudi zaradi tega, ker so ga marsikje pripravljali duhovniki, redovniki in redovnice. Zlasti slednje so znale najti »pot do srca« poslušalcev.

Seveda je še veliko prezgodaj, da bi človek lahko povedal kakršno koli temeljitejšo besedo o obeh materinskih dnevih – v cerkvenih  prostorih in zunaj njih. Oba sta potrebna, naj bosta na enem ali drugem kraju ali pa obeh. Cerkvenega poznamo, zunajcerkveni pa se šele oblikuje, zori, dobiva pravo podobo in vsebino. Upajmo le, da bo ta vedno bogatejša, pa naj gre za že lepo utečeni, pestri in obiskani materinski dan v Komendi, ki so ga že tretjič pripravili krščanski demokrati s Komendskega, ali nekje sredi Tuhinjske doline. Tako lepih in skrbno pripravljenih slovesnosti pred materinskim dnem, kot je bila 23. marca zvečer na Duplici, namenjena materam invalidnih otrok, si želim še vnaprej in sem vesel, da sem jo doživel. Pozdravljam pa tudi tiste v »zakotnih« vaških dvoranah, le da sta srce in duša položena vanje!

In sedaj še beseda o osebah, ki so jim bile namenjene omenjene slovesnosti. Ker so ravno matere najbolj zakoreninjene v zemskem, najbolj stvarne v svoji presoji, žal dostikrat izigrane v željah in pričakovanjih, najbolj neposredne v izražanju čustev, nagnjene k sočloveku, zlasti še k varovanju komaj spočetega življenja pod srcem, je prav, da začne družba pravilno gledati na njihovo poslanstvo roditeljice, ohranjevalke in posredovalke najdražjega in najlepšega, kar je mogoče na tem svetu – človeškega življenja. Dalje varuhinje, vzgojiteljice, vzglednice, podpornice treh vogalov v hiši, moralno trdne osebnosti ... Prav je, da pridejo – v lepem in hudem – v središče pozornosti. Ne le en dan v letu, kar je lahko tudi slepomišenje, ampak vse dni. To si zaradi svojega neprecenljivega poslanstva tudi zaslužijo.

Pa je res tako? Vse rože, darila, hvalnice požrtvovalnim slovenskim materam, često svetnicam v svojem izžarevanju in podarjanju bližnjemu, ne morejo odstraniti dvoma, da ni tako. Malo je mater, o katerih bi lahko rekel, da imajo lepo, urejeno, zares srečno življenje. Že zaradi tega ne, ker je življenje nepredvidljivo, in kjer je na zunaj videti lesket in blišč, je lahko na znotraj globoko razočaranje. Kjer pa na videz ni videti kaj posebnega, je lahko doma družinska sloga, razumevanje, ubranost. Kaj je kje, najbolje ve vsakdo izmed nas sam.

Vsaka mati nosi s sabo veliko skrivnosti, lepih pa tudi bridkih, ki jih ljubosumno zaklepa pred zunanjim svetom ter ne dovoli pogledati za njihovo tančico. Je roman zase, vsak dan pisan znova, s krvjo in možgani. Je dar svetu, enkraten in neponovljiv, in nihče je ne more nadomestiti. Je najlepši spev ljubezni, lepši od vseh Petrarkinih in Prešernovih verzov. Je najgloblji tolmun čustev vseh odtenkov, večno poživljajoča voda, po kateri nas žeja do smrti. Je harfa, ki zazveneva v raznih glasovnih odtenkih, odvisno od dotika na strune. Vsaka mati nosi v sebi vice, pekel in nebo in vse to tudi prenese! Moškega bi kaj podobnega že zdavnaj zlomilo. Njega, bahatega hrasta, nje, vitke breze, pa ne! Takšno vlogo ji je odmerila narava, oziroma njen Stvarnik.

Pa slovenska mati? Njen vsakdanjik je tekanje od jutra do večera, vstajanje ponoči zaradi prestrašenega ali bolnega otroka (otrok), naporno službeno delo, dostikrat tudi slabše plačano od moškega, stotine hišnih in drugih opravil, ki bi moškemu zavrtela glavo, ona pa jih elegantno opravlja drugega za drugim, desna roka zahtevnemu možu, vzgojiteljica otrok, zraven marsikatera še družbena delavka, ko se trudi za uveljavitev ženske. In še za marsikaj drugega. Kaj bi, možje in družba, brez vas, slovenske matere?!

Naj bo vsaj to zavedanje, da ste nepogrešljive, drobna tolažba, iskrica hvaležnosti in priznanje na vaš dan.

Vse blagoslove tebi, slovenska mati, tvoj vdani sin in hvaležni občudovalec!

 

Jože Pavlič

Všečkaj objavo

Oceni objavo

Število glasov: 0

Oglejte si tudi